Od konca oktobra si je mogoče v Umetnostni galeriji Maribor ogledati skupinsko razstavo enajstih umetnic in umetnikov Jokati je okej. Naslov razstave je povzet po naslovu pesmi It’s okay to cry tragično preminule hyperpop umetnice Sophie. Razstava sledi konceptualnemu okvirju lanskega 12. festivala Organ Vida, bienalnemu fotografskemu festivalu, ki je posvečen sodobnim umetnikom mlajše generacije, delujočim znotraj fotografskega medija ter tistim, ki meje tega medija širijo in raziskujejo na nekonvencionalne načine. Umetniška dela na mariborski postavitvi druži preizpraševanje današnjega posameznikovega čutenja znotraj kolektivnih občutkov tesnobe, nezadovoljstva in frustracij.

Razstavljeni projekti dajejo gledalki vpogled v deset čustvenih stanj, deset umetnikom subjektivnih čutenj, povezanih pod vprašanji, kako resnično te občutke sprejema družba, so ti občutki v družbi še vedno zaželeni ali morda celo nezaželeni, jih družba vidi kot lastne – kolektivne – probleme ali kot težave vsakega posameznika. Umetniki preizprašujejo načine izražanja in predelovanja čustev v času, ko je  za soočanje z nezadovoljstvom, preteklimi in aktualnimi travmami ustvarjen nebroj mehanizmov, taktik, dihalnih vaj, orodij, ki bi nam naj pomagali pri soočanju z vsakdanom, medčloveškimi odnosi, obveznostni in samimi sabo. Kustosinji Barbara Gregov in Lea Vene ter kustos Lovro Japundžić pa so želeli z razstavo kljub vsemu gledalki dati vedeti, da je resnično jokati okej. Še posebej pa v času, ko je odgovor na čustveno in/ali psihološko stisko pogosto neumorno podoživljanje otroštva, šport do onemoglosti, objemanje dreves, zatekanje k alternativni medicini, takšni, ki jo prejmemo pri tem ali onem duhovnem vodniku ali na tem ali onem šanku. Razstava se tako surovega človeškega čustvovanja ne otepa, pa tudi če je kdaj nesramno, patetično ali pa izvira iz popolne zablode. V prostorih UGM-ja je učinkovito ustvarjen varen prostor, ki kaže na alternative soočanja z lastnimi težavami, v isti sapi pa kritizira danes že vsesplošen občutek brezupa in otopelosti.

Postavitev v krožno zasnovanem nadstropju UGM-ja namenja skoraj vsaki umetnici in umetniku lasten prostor. Kakor obiskovalka prehaja iz enega v drugi prostor, se zdi, da prehaja iz enega osebnoizpovednega trenutka k drugemu. Vse od fotografsko-kiparskega projekta Lucije Rosc pa do zidne fototapete Karoline Wojtas.

Projekti tematizirajo spekter desetih bolj ali manj eksistencialnih problemov. Umetnica Lucija Rosc, dobro poznana ljubljanskim umetnostnim gurmanom, v maniri eklektičnih fototapet tihožitij preigrava milenijsko nostalgijo po otroštvu v postsocialistični Sloveniji. Skozi vrata Sara Pukanić v instalaciji, podobni majhnemu študentskemu stanovanju s skoraj kartonastimi zidovi, a vendar udobnemu zaradi preobilja mehkih odej, izpoveduje lastno zgodbo o ghostanju – neizogiben fenomen v življenju vseh uporabnikov aplikacij za zmenke, ki rad pušča intimne modrice, Pukanić pa v njih vidi možnost za opolnomočenja zmožen diskurz. Umetniški duo, ki ga sestavljata Marin Håskjold in Christa Barlinn Korvald, je v enem izmed večjih prostorov postavil barvito multimedijsko instalacijo Ne joči butch, vključujočo video, fotografski material, risbe in papir maše v iskanju prostorov varnosti in brezpogojnega udobja za kvir skupnost, pa naj bo to lasten dom ali pa kvirovski bar. Matej Jurčević podobno kakor Rosc material za razstavljeni projekt Tako osamljen sem, življenje v revijah išče v nostalgičnem pogledu na eskapistične najstniške šund revije, ki jih razume kot skoraj simbolno religiozne prostore, prežete z idealizacijo in sakralizacijo znanih osebnosti.

Gledalka naslajanje in navsezadnje poistovetenje s problemi drugih nadaljuje na seriji fotografij in grafik, tiskanih na škatlice in navodila za uporabo antidepresivov umetnice Sonje Vulpes pod naslovom Limbo. Skozi obok, ki vodi v sledeči prostor, pa obiskovalko popelje žareča modra svetloba, ki spremlja instalacijo Aurelié Bayard Angeli kaosa, vključujočo videoposnetek, fotografije in blazine, da je lahko ogled krajšega filma na prvi pogled udoben. Kljub fizičnemu užitku Bayard preko videa spravi gledalko v neprijeten položaj, sprašuje jo, ali so res vsa njena propadla in napol propadla razmerja enostransko toksična in manipulativna. Ali res lahko na kogarkoli pokažemo s prstom?

Fotografska serija FUG umetnice Nicole Marie Winkler kot zidna tapeta okoli in okoli zidov v enem izmed večjih prostorov ponovno na paleto postavi eskapizem, tokrat v lastno psiho, rutino in drobne vsakdanje predmete. V veliki dvorani so svoj prostor našli umetniški projekti dveh avtoric: Jelisavete Rapaić in Mare Jenny. Rapaić preko triptiha, ki že po sami formi aludira na religiozno umetnost, ironično reflektira na mehanizme za spopadanje s težavami: tehnologijo, intimnost in pharmakon [farmakon]. Na tleh poleg pa, ponovno s kančkom ironije, ležijo Pasje postelje za ljudi, ki se popolnoma prilegajo obliki človeka, zvitega v poziciji fetusa. Na drugi strani Jenny z delom reference se ni mogoče znebiti tematizira načine soočaja s samim sabo, pa naj bo to preko avtofikcije ali pa narcisoidnega strmenja v ogledala. Zadnji projekt, vis-a-vis [vizavi] stopnišču, je fototapeta Smrt Karoline Wojtas, skrajno kičasti, s pomočjo umetne inteligence ustvarjen nagrobnik, posvečen upepeljenim čustvom umetnice po simbolni smrti zaradi sindroma agresivne super bedne prve nesrečne ljubezni.

Zasnova razstave Jokati je okej, ki skoraj vsakemu umetniku namenja lasten prostor, omogoči vzpostavitev posameznih ambientov za umetniška dela, pa naj gre tu za črno prepleskane zidove ob grafikah Sonje Vulpes ali pa modri luči v prostoru, kjer je razstavljeno delo Aurelié Bayard. Delitev na posamezne prostore, očitno ločevanje med posameznimi projekti in ustvarjeni ambienti posledično dajejo občutek, da so kljub minornosti frustracij, ki se jih lotevajo umetniki, te vredne lastnega fizičnega in psihološkega prostora in težko jim je reči: »Ah veš, nekaterim je še slabše …« Pa naj gre za ljubezenske dramice, hrepenenje po nečem, kar je nekdaj bilo, ali pa iskanje skupnosti, ki bi ji lahko pripadali, so vse enakovredne. Zaradi osebne narave projektov pa dobi gledalka občutek, da prebira dnevnik, najbolj intimne misli posameznih umetnikov.

Vsebinsko bi od razstave Jokati je okej obiskovalka sprva pričakovala over-sharing in patetično cmizdrenje zaradi težav prvega sveta – in točno to tudi je. Vendar je to tudi njen svet. Svet, kjer je po eni strani od nje pričakovano, da bo na tekočem z aktualnimi svetovnimi dogajanji in jim dovolila, da ji pridejo do živega, a bila hkrati hladna in kritična, hodila na terapijo, bila tam iskrena, a vendar le, kadar se to spodobi, bila zabavna na pijači, a se istim ljudem izpovedala, ko bo za to poklicana, ponudila ramo, na katero lahko padajo solze, a ne pričakovala ponujene rame drugega, imela zdrave odnose, ne preveč hodila na zmenke ... svet, kjer jokati tehnično je okej. Mariborska postavitev pa ji da vedeti, da če mora, lahko pač joka v galeriji, da tudi drugi čutijo taista rahlo patetična čustva kot ona, ki pa so legitimna in dovoljeno ji je, da lahko bedira. 

V Mariboru se je cmerila Neža Vengust.

Naslovna fotografija: Sara Pukanić,You have been seen, 2022