Projekt Demokino je bil premierno predstavljen 15. marca v času trajanja razstave infoMama Igorja Štromajerja v razstavnem salonu Rotovž. S prikazanim videom z naslovom Abortus se je Grassi navezal na kontekst razstave infoMama. Avtorja Grassi in Štromajer sta prej že sodelovala na projektu Problemmarket - borza problemov.



Avtor projekta Demokino, Davide Grassi, izhaja iz lastnih razmišljanj in raziskav o vrsti usodnih vprašanjih sodobne civilizacije in družbe. Uporablja tudi dokumentarne posnetke goljufije ob glasovanju v italijanskem parlamentu in se domišljavo poigrava z njeno simboliko. Gre namreč za politično afero, t.i. afero klavirski prsti, na spletnih straneh je metaforično ponazorjena z glasbeno lestvico do-re-mi-fa-sol-la-si-do.



Osnova projekta Demokino je osem kratkih igranih video filmov, v katerih so obravnavane različne življenjsko in družbeno aktualne teme: abortus, evtanazija, kloniranje, copyright, istospolne poroke, privatizacija vodnih virov … Filme je snemal avtor sam s pomočjo minimalnih tehničnih in materialnih sredstev.



Igralec, medtem ko v lastnem stanovanju opravlja običajna dnevna opravila, razmišlja o posamičnem vprašanju oz. moralni dilemi. Vsako vprašanje obdela v enem prostoru v stanovanju. Ko zapusti prostor, pusti odprta vrata, kar simbolizira odprtost tematike, nedokončano razmišljanje in kompleksnost vprašanja, lahko pa tudi spodbudi gledalca k razmišljanju.



Odprta je možnost glasovanja za in proti – gledalec, internetni obiskovalec, tako izrazi mnenje o določeni tematiki, kar je neke vrste internetni referendum.



Na koncu je avtor dodal animiranega klovna, ki se sprašuje, ali so izidi glasovanja morda bili vnaprej pripravljeni oz. kontrolirani, čeprav je sleherni obiskovalec strani prepričan, da podaja svoje mnenje, ki bo imelo določeni vpliv na izid "referenduma" ali na stanje družbene zavesti).



Ves video in drugi material, vsi artefakti, uporabljeni v projektu, so v službi raziskovanja sistema sodobnih demokratičnih družb, družb nadzora. Posameznikove dileme o določenem problemu, v katerem je soudeležen, se prepletajo s splošno sprejetimi tradicionalnimi pravili in zakonskimi ovirami. Tu na površje priplava dejstvo, da se posameznikov pogled na določen problem praviloma močno spremeni v trenutku, ko mora sama preživljati problematične razmere. Zakaj se ne samosprašujemo več, zakaj se zadovoljimo z materialnimi dobrotami, ali radikalnejše, zakaj moramo umreti, da bi začeli živeti? Zakaj dovolimo, da drugi upravljajo naše življenje? 



Še nekaj življenjskih vprašanj. Kako odmevni bi takšni projekti lahko bili, če bi jih galerijska institucija podprla v popolnosti in ne samo v fazi predstavitve, pa tudi takrat z nagajivimi tehničnimi sredstvi? Do kdaj bo denar za umetnost šel predvsem v proračune za redno zaposlene z dolgočasnimi referencami v tej okosteneli instituciji?