Doodnormaal

Recenzija izdelka
30. 11. 2021 - 13.30

V začetku novembra se je v GoMulan, eni izmed najmlajših galerij v Amsterdamu, odprla razstava Doodnormaal, verjetno najbolj normalna razstava doslej. Besedna zveza, dobesedno prevedena v »smrtno normalno«, je naslov skupinske razstave umetnic Susanne Khalil Yusef in Jaimy Gail. Avtorici skozi politično obarvane kolaže, skulpture, tkanine in serije fotografij na oster, vendar igriv način kritizirata splošnost in ustaljenost mnogih vrst družbenih konstruktov in situacij, kot so konflikti na Bližnjem vzhodu, patriarhat in vrste diskriminacij, ki podžigajo oboje in še zdaleč ne bi smele biti normalizirane. Obe tako na razne načine kritizirata koncepte, ki v različnih kulturah zaradi dolgoletne prisotnosti mnogim predstavljajo normalnost. A čeprav se razstava s fotografijami, tradicionalno umeščenimi na stenah, in skulpturami na piedestalih vizualno ne upre pravilom in normam klasične galerijske postavitve, se provokativna kritika zgoraj omenjenih konceptov, ki kot uporniški žarki proseva iz del, toliko bolj.

Galerija je omejena na ozek hodnik in večjo sobo, zaradi česar razstava takoj ob vstopu obiskovalce senzorično preplavi; barvitost fotografij, skulptur, rož, neonskih luči in pletenin z močjo Aličine zajčje luknje obiskovalca posrka v neko navidezno čudežno Palestino, pisano alternativo tisti, ki je na mnogo manj humoren in barvit način občasno predstavljena v medijih. Hkrati pa so teme, ki jih razstava obravnava, za tiste, ki jih živijo, vse prej kot čarobne, saj zgolj opominjajo na bolečo, ponavljajočo se realnost.

Takoj ob vhodu nas pričaka fotografija dvoriščne strani neke hiše v pozni popoldanski – ali pa morda zgodnji jutranji – uri. Fotografija je del serije Acterland, ali po naše Zaledje, Jaimy Gail, v kateri se avtorica osredotoča na pokrajino brez človeka, čeprav so njegove sledi v njej, še posebej na Nizozemskem, vseprisotne. Jaimyjine fotografije se nadaljujejo na stenah osrednjega prostora galerije v okviru dveh serij portretov: Biti ženskaVrouwzijn in Obnašati se normalno Normaal doen, ki na prvi pogled ne delujeta prav nič nenavadno, saj vizualno ne odstopata od klasične portretne kompozicije. A trik je v detajlih – Jaimy s kompozicijo in položajem portretirank in predmetov ohranja navidezno normalnost, v katero spretno vključuje manjše deviacije, ki kot lise v sicer spolirani podobi obiskovalca vodijo do prevpraševanja bistva portreta. Ena izmed nun na fotografiji na primer nosi zelo kratko krilo in na stolu sedi s široko razprtimi nogami; skupina žensk, ki pozira za portret, nosi roza obarvane burke; ženska, portretirana na kavču v bogato opremljenem stanovanju, je gola. Jaimy ohranja jezik tradicije, vendar ga s posameznimi nepričakovanimi elementi provocira, kar deluje kot subtilna, a izjemno prodorna kritika. Leta 2020 je za fotografijo Pink Niqab iz serije Vrouwzijn prejela prestižno nagrado Female in Focus fotografske revije British Journal of Photography. Nobeno izmed njenih del sicer ne kriči svojega sporočila – vsako deluje mirno, na prvi pogled skoraj spodobno, vendar je ravno zgoraj omenjena provokacija tisto, kar najbolj udari, kar izostri pogled na normalnost.

Normaal. Doen. ‒ obnašati se normalno, ki ga parafrazira naslov razstave, je bil pred štirimi leti predvolilni slogan trenutno vladajoče nizozemske liberalno-konservativne Stranke za svobodo in demokracijo, katere predsednik je tudi današnji nizozemski premier Mark Rutte. Normalnost, ki namiguje na dostojnost oziroma obnašanje brez izstopanja, je tako na Nizozemskem še vedno ena izmed največjih vrednot. Pretirano izražanje emocij, javni prepiri, popivanje na ulicah in podobni nesofisticirani zdrsi niso zaželeni. Glede na zloglasno pomanjkanje zaves v nizozemskih hišah je spoprijemanje Nizozemcev z bolečino, besom, razočaranjem ipd. za večino tam živečih tujcev zato še zmeraj uganka. Svoboda in demokracija, ki ju stranka tako ponosno zagovarja z lastnim imenom, pa sta paradoksalno precej omejeni – med drugim z opresivno »normalnostjo«; kako si lahko svoboden, če moraš svoje izražanje zmeraj prilagajati tujim, morda celo neznanim pravilom? In do kdaj nekaj še velja za demokratično, če zgolj ohranja stara razmerja določene skupnosti, ki hkrati prezira vedno večje število tistih pripadnikov novonastale družbe, katerih definicije normalnosti so drugačne? Nizozemska je namreč ena izmed najbolj kulturno pestrih in globalno povezanih držav v Evropi, kar pomeni, da se njeni pogledi, življenjski slogi in vrednote ves čas mešajo in spreminjajo. Kaj potemtakem predstavljajo tovrstne norme, duhovi iz preteklosti, ki preganjajo tiste bolj ekspresivne in jih vsak nov priseljenec prejme zapakirane skupaj z dovoljenjem za bivanje – če ima srečo?

Stari starši Susanne Khalil Yusef, rojene leta 1984, so palestinski migranti, ki so rojstno deželo zapustili leta 1948 in se tja niso nikoli vrnili. Susanne je mladost preživela v petih evropskih državah, na Nizozemskem pa je po prejeti vizi za šolanje zaključila akademijo in začela svojo umetniško prakso. Njeno delo, razstavljeno v osrednji sobi galerije, je globoko prepleteno z njenimi palestinskimi koreninami, saj se v svoji umetniški praksi osredotoča predvsem na teme, kot sta arabskost v evropskem kontekstu in izraelsko-palestinski konflikt. Razstavljala je v številnih muzejih, med drugim tudi v FOAM in Museum Arhnem, v razstavljena dela, ki obsegajo vse od tekstila, keramike, skulptur in neonskih luči do slik in fotografij, pa vpleta zgodbe sebe in tistih, ki so ji na razne načine posredno ali neposredno blizu.

Na treh piedestalih v centru sobe so razstavljene vaze v obliki velikanskih glav, poimenovanih Yusef Boys po njenem družinskem priimku in oblikovanih po obrazih tridesetih umorjenih Palestincev. Delo se že z naslovom referira tudi na performans kiparja Josepha Beuysa Rose for Direct Democracy, ki izraža umetnikovo prepričanje v nujnost nenasilnih družbenih sprememb in vlogo umetnosti v njih. V vsako vazo so vtaknjene rože, ki v času razstave počasi venijo in nas opominjajo, da je še v tako navidezno igrivih podobah zmeraj prisotna smrt. Na nasprotni steni vrat je na neonsko oranžnem ozadju orjaška črna preproga z barvnimi, ponavljajočimi se vzorci in obliko izraelskega drona, avtonomnega projektila Harpy. Prisrčnost naslova Harpy, the Flying Carpet in domačnost, ki jo sicer predstavlja preproga, ob krutem političnem kontekstu zamenja melanholičnost. Počutimo se kot majhen otrok, ki prvič občuti minljivost življenja. Na steni med obojimi vrati so razstavljene slike, narejene v mešani tehniki, ki jih je avtorica ustvarila po študijski izmenjavi v palestinskem Ramallahu. Na mnogih izmed njih so upodobljene figure Handale, dečka, ki obrnjen stran od opazovalca, z rokami, sklenjenimi na hrbtu, v arabskem svetu simbolizira pravičnost in emancipacijo. Motiv Handale se pojavi tudi v obliki polmetrskih bronastih kipcev, stoječih med barvnimi vazami in lonci, ki kot varuhi prostora prizemljeni bdijo nad obiskovalci.

Barvitost, igrivost, nagajivost in pop kvaliteta, ki so vseprisotne v Susanninem delu, delujejo kot filter oziroma posrednik med njo, publiko in težavnimi temami, ki jih naslavlja. Najlepši primer tega je velik roza neonski napis nad vrati, ki v arabščini oblikuje stavek »Želimo živeti« in prikazuje, kako vsakodnevno, splošno in javno je to srce parajoče sporočilo, ki z lučjo privablja in z vsebino opozarja brezskrbne obiskovalce na sočasno realnost mnogih, ki prepogosto ostane neopažena. Na okna galerije so pritrjene glave slavnih osebnosti, ki so v preteklosti izrazile podporo Palestini, hkrati pa iste glave strmijo na drugi konec sobe, v smer razstavljene kolekcije glinenega orožja. Pobarvano belo, svetlo modro in roza, to namiguje na otroke in prisotnost orožja v njihovem življenju, ki se po množičnosti in normaliziranosti skoraj primerja z igračami otrok na Nizozemskem.

Susanne s svojimi deli tako Jaimyjin »doe normaal« poveže z »dood« ali smrtjo. Smrtna normalnost na Nizozemskem, normalnost smrti v Palestini, ki vodita v nenormalnost obojega; kot ena izmed tistih pravilnih oziroma nepravilnih izjav logike, ki jih pri srednješolski matematiki ni nihče zares razumel. Ni čudno, da jih, aplicirane na realnost, tudi toliko let po zaključeni gimnaziji še vedno ne razumemo; še toliko manj, odkar se je začela pandemija in postavila idejo normalnosti na glavo tudi pri nas. Katera normalnost je potemtakem pravilna in katera ni? In zakaj? Ena izmed posledic pandemije je, da smo začeli nekatere prej samoumevne koncepte, kot so spoznavanje novih ljudi, kulturni dogodki in potovanja, četudi samo v sosednji kraj, množično prevpraševati in s tem ugotavljati, da mnoge stvari niso tako gotove, kot se zdijo. Veliko moči za uveljavljanje potrebnih sprememb je v naših rokah – predvsem pa v naših glavah –, če jih le hočemo. Zdravo – za gotovo?

 

Pisala je Neža Kokol.

Recenzija je nastala v sklopu kritiške delavnice Kritična misel.

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness