Danes se v Galeriji Alkatraz zapira tehnoskeptični intermedijski razstavni projekt, ki ne skriva svoje eksperimentalnosti. Blur Techno Uroša Weinbergerja in Gregorja Baloha anahronistično revizira naracijo, ki sta jo bolj ali  manj proizvedla sama.

Blur Techno je spektakel, ki že od prvega trenutka bombardira čute obiskovalca. Prvi in glavni občutek je tesnoba. Grozeče instalacije in glasne projekcije potencirajo občutek totalnega razčlovečenja. Skoraj vsak segment razstave vsiljuje ta občutek. Na instalacijah in projekcijah se izmenjujejo motivi s starih fotografij in posnetkov zgodnjih tehnoloških aparatov. Iz tega arhivskega materiala umetnika montirata kolaže, ki še bolj stopnjujejo apokaliptično atmosfero razstave. Na kolažih se izmenjujejo retro posnetki televizorja, električnega stola žarnic in drugih zgodnjih tehnoloških podob v odnosu do človeka. Atmosfera sili gledalca, da tesnobni občutek nemudoma poveže in pogoji z videnim: tehnologijo. Arhivski posnetki pa še namignejo: »Stari so vedeli!«.  In krog je sklenjen.

Pristop je torej neke vrste retro dekonstrukcija, ki skuša za nazaj poustvariti novo naracijo tehnološkega razvoja. Znanost in umetnost sta seveda stari znanki, a Blur Techno naredi zavesten odmik od emancipatorne vloge znanosti v umetnosti 20. stoletja in skuša prek negativnih reakcij prednikov obuditi neko pratehnofobijo, ki smo jo ljudje bojda pozabili. Kustos Matjaž Brulc v spremnem tekstu izpostavlja: »Avtorja se z dobršno mero skepse vračata k dekonstruiranim idealom preteklosti, da bi jih tako vnovič ovrednotila in jih s pomočjo lastne poetike vpregla v nove pomenske celote, ki znano znova potujijo in ga vpeljejo v polje fantastičnega in sanjskega.«

Blur Techno idejo o tehnologiji kot motorju napredka polemizira neposredno pri izvoru. Dvajseta leta prejšnjega stoletja so seveda med drugim obdobje zgodovinskih avantgard in zveze med moderno znanostjo in umetnostjo. Spremni tekst sicer priznava komplementarnost znanosti in umetnosti, toda implicitno priznava absolutno zmago in dominacijo prve in namerni poraz in podreditev druge.

Razstavni projekt temelji na bojda samoumevnem dejstvu, da je do nedavnega tehnologija vendarle utelešala emancipatorni sen avantgarde. Šele ob krizi naj bi se ta odnos spremenil. Blur Techno pa skuša proti toku dokazati, da je bil emancipatorni moment tehnologije že na začetku videti sporen. Izvirnost Blur Techna je ugotovitev, da so se naše babice pač bale elektrike. In babice imajo včasih prav.

A Blur Techno je spektakel. Neposredno bombardiranje čutov na račun vsebine. S tem pristopom in izvedbo izstopa iz umetnosti na polje znanstvene fantastike, kjer pa je tehnologija prej nosilka propada kot odrešitve. Vzdušje, ki je osnovni gradnik kohezije razstave, se precej približa distopičnemu tehnološkemu wastelandu iz Blade Runnerja, celoten koncept bi lahko zaobjel stavek Williama Gibsona iz romana Pattern Recognition: »The future is there ... looking back at us. Trying to make sense of the fiction we will have become.« Tako imenovana retrofuturistična krajina, s katero se bohoti Blur Techno, je tako intelektualno kot po izvedbi le neizviren poskus združitve vzdušja cyberpunka s subtilnostjo fine arta. B film sodobne umetnosti.

Še enkrat: samoumevnost, ki jo razstava dekonstruira, ni nič kaj samoumevna. Ljudje pač živimo v tehnološki distopiji in se je do neke mere zavedamo, če ne prej, pa ko zmanjka elektrike.  In ta razstava pokuri ogromno elektrike. Kar ji gre morda šteti v plus. Intermedijski spektakel, ki ne skriva svoje eksperimentalne narave, pač potrebuje ogromno energije za to, da polemizira z elektriko. V sklepnem delu spremljevalnega teksta da Matjaž Brulc razstavnemu projektu metafizično razsežnost, ko razglasi pixel, ta vseprisotni delec v konstrukciji razstave in medijskega sveta, za nič manj kot novi božji delec. Razstava skuša šokirati ateiste z blasfemijo.

Malce sarkastično, toda tehnofobija nikakor ni tako mrtva, kot namiguje razstava. Marsikateri bolj konservativni ljubitelj umetnosti dobi točno ta vtis dramatične zaprepadenosti spričo gotove tehnološke pogube človeštva ob obisku katerekoli intermedijske razstave ne glede na vsebino.

Vsekakor ima razstava tudi druge ironične momente. Motiv žarnice je na razstavi vseprisoten. Na fotografijah vidimo, kako v odnosu do drugih retro elementov sugerira na apokaliptični potencial tehnologije. Žarnice, ki v kolažih krožijo okrog ljudi na električnih stolih, tu nastopijo kot  zlovešč simbol. Kot prvi objekt, ki ga človek kupi in nemudoma postane njegov suženj. Ko kupiš zadnjo žarnico, umreš. Elektrika je človeku dala nov ritual, vse namreč podredi temu, da žarnica sveti. To je jasno. To je tudi poetično in teološko izhodišče, ki je samo po sebi absolutno vredno obravnave, a ga razstavni projekt razvije zelo nasilno.

Vendar se žarnica na razstavi ne pojavlja samo kot motiv. Na levi steni galerije Alkatraz je instalacija iz samih žarnic. In to delujočih! Ob senzorični in asociativni apokaliptični zmešnjavi, ki tvori jedro razstavnega projekta, deluje instalacija kot oaza miru. Obiskovalec se nagonsko zazre v spokojnost šopka žarnic, ki ga opomnijo, namerno ali ne, da je žarnica dobesedno eden izmed najsvetlejših izumov človeštva. Izum, ki je v resnici zmagal nad soncem.

Nedvomno ima tehnologija dramatične posledice. To je jasno tudi brez serviranja na pladnju, kot to počne razstavni projekt Blur Techno.