Voznik grškega ambasadorja v Sovjetski zvezi, Georgij Costakis, v prostem času ljubiteljski zbiratelj srebrnine in slik nizozemskih slikarjev, je po naključju nekega dne leta 1946 v nekem moskovskem ateljeju naletel na sliko konstruktivistične slikarke Olge Rozanove. Prvo srečanje z avantgardistično umetnostjo je Costakisa pretreslo do te mere, da je prodal vso svojo zbirko in več desetletij svojega življenja posvetil iskanju in zbiranju ruske avantgarde. Ta je bila v povojnih letih – torej globoko v stalinizmu – popolnoma pozabljena. Redko kdo je o tem obdobju kaj vedel ali hotel vedeti, protagonisti tega umetniškega gibanja pa so se svojih avantgardističnih del večinoma sramovali. Kliment Redko na primer, učenec Kandinskega in avtor Manifesta elektroorganizma, je svoje slike iz dvajsetih let in svojo avantgardistično preteklost skrival celo pred svojo ženo.

Costakis je tako po podstrešnih omarah in kleteh ponovno odkrival poskrita dela vseh mogočih ruskih avantgardnih avtorjev in skupin, od suprematizma, futurizma, konstruktivizma, kubizma, produktivizma in neoprimitivizma do bolj obskurnih, kot so rajonizem, kozmizem, luminizem in elektroorganizem. Slike, ki jim nihče, še najmanj pa njihovi avtorji, ni pripisoval več nobene vrednosti, je kupoval za smešno nizke cene in tako v nekaj desetletjih zbral verjetno najpomembnejšo in najobsežnejšo zbirko slikarstva ruske avantgarde, ki je, ko je bila v sedemdesetih prvič razstavljena izven Sovjetske zveze, to malo znano obdobje pokazala v novi luči. Večji del nekje med tisoč in dva tisoč deli obsegajoče zbirke, ki jo je uspel nabrati, je danes v solunskem muzeju, del zbirke pa je, skupaj z razstavo fotografij Aleksandra Rodčenka, od začetka marca do konca junija razstavljen v galeriji Villa Manin, le dve uri vožnje zahodno od Ljubljane.

Villa Manin je sicer precej nenavaden kraj za avantgardistične razstave, niti ni vila, pač pa prej podeželski dvorec iz sedemnajstega stoletja. Dvorci, ovešeni z avantgardističnimi plakati, tako delujejo dokaj bizarno. Vrhunec pa je, ko se na poti od Costakisove zbirke k Rodčenkovim fotografijam naenkrat znajdemo v sobi, v kateri je v nekaj časa stanoval Napoleon. To srečanje budoarja, poosebljenega duha začetka devetnajstega stoletja, s sovjetsko avantgardo – poosebljenim duhom začetka dvajsetega stoletja - je tako nadrealistično kot naključno srečanje dežnika in šivalnega stroja na obdukcijski mizici. Pri obiskovalcu popolnoma nenamenoma povzroči občutenje časa, ki je močnejše od tega, ki nam ga dajejo občutiti razstavljeni artefakti.

Kronološko organizirana se razstava prične s predavantgardističnimi slikami kasnejših avantgardistov, med bolj zanimivimi pa velja omeniti tudi propagandne plakate iz prve svetovne vojne, ki s (precej slaboumnimi) verzi Majakovskega in ilustracijami Maleviča navdušujejo ljudstvo nad carjevo vojno. Sledijo dela najbolj znanih ruskih avantgardističnih smeri, kubofuturizma in suprematizma, med katerimi kaže izpostaviti avtorje, kot so Ivan Kliun, Olga Rozanova, Alexandra Exter, Nadežda Udaltsova in predvsem Liubov Popova, sploh slednja je res dobro zastopana.

Po oktobrski revoluciji se je iz elementov kubofuturizma, suprematizma in pod vplivom Tatlinovih kontrareliefov razvil konstruktivizem ter dosegel vrhunec v zgodnjih dvajsetih z deli Aleksandra Rodčenka, Tatlina, Ela Lisickega, Liubov Popove, Varvare Stepanove, Nauma Gaba, Osipa Brika, Klucisa in drugih. Institucionalno jedro konstruktivizma je leta 1920 postala znanstveno-raziskovalna organizacija INHUK – Zavod za umetniško kulturo. Zavod je sicer ustanovil Kandiski, a že po nekaj mesecih so ga ostali člani z Rodčenkom in Stepanovo na čelu izključili in napisali nov, konstruktivistični program.

V duhu gradnje nove družbe na pogorišču svetovne in še bolj uničujoče državljanske vojne je konstruktivizem obljubljal “maksimum kulturnih vrednot z minimalno porabo energije”, kot konstruktivista pa definirajo tega, ki hoče “spoznati izraz komunizma v strukturi materiala.” Vsa nekonstruktivistična umetnost, to je vendar jasno, je antisocialistična, izraz buržujstva in individualizma in kot taka spada v neindustrijsko, primitivno družbo. Za razliko od nje hoče konstruktivizem biti umetnost, primerna novi družbi industrije in proletariata, ter predvsem aktivno pripomoči k njeni izgradnji. Kot je z matematično formulo zapisala Liubov Popova: “(Forma + barva + tekstura + ritem + material + etc.) × ideologija (potreba po organiziranju) = naša umetnost.”

Že eno leto po izključitvi Kandinskega sta Josip Brik in Popova sprožila spor in usmerila INhUK še radikalneje v smer industrializacije, kar je rezultiralo v produktivizmu. Namesto brezinteresne umetnine so postali umetnost industrijski dizajn, arhitektura in propagandni plakati. Eden najbolj bizarnih eksponatov pa so že prav buržujsko izgledajoči porcelanasti čajni servisi, poslikani s suprematističnimi in konstruktivističnimi vzorci. Poleg fotomontažnih plakatov Rodčenka in Klucisa je v tem delu morda najzanimivejša zbirka Klucisovih konstrukcij. To poveličevanje industrializacije, masovne proizvodnje in konzumpcije pa je past, v katero so se ujeli konstruktivisti. Kajti namesto k osvoboditvi od dela in v komunizem je vodila k poglobitvi oziroma vzpostavitvi fordistične proizvodnje in industrijskega proletariata.

Konstruktivizem je imel izreden vpliv na gledališče in sovjetski montažni film. Temu primerno je dvorana v Villi Manin preurejena v kino, kjer se je, ko smo bili tam, vrtela ena največjih filmskih mojstrovin – Mož s kamero Dzige Vertova. Na manjših ekranih pa so posnetki Mejerholdovega biomehaničnega gledališča, v katerem so celo premiki igralcev mehanični in manj znane filmske mojstrovine, na primer prvi sovjetski znanstveno fantastični film, Aelita, kraljica Marsa. Razstava tako zanemari samo področje glasbe, ampak to popravljamo mi s temi zvoki livarne, ki se vrtijo v ozadju. Uglasbil jih je Mosolov.

Najbolj zanimiv del razstave so dela slikarjev, ki se niso uvrščali v nobeno tedanjo mainstream smer, pač pa so na robovih ustvarjali lasten izraz. Izjemno močen vtis je name pustil antikubist Pavel Filonov, čeprav je razstavljenih izjemno malo njegovih del. Poleg njega so dela, ki najbolj ostanejo v spominu, kozmistične slike Ivana Kudriašova, ki je, navdihnjen od pionirja raketne znanosti Ciolkovskega, z elementi rayonizma in suprematizma upodabljal pospeške gravitacije v kozmosu, ter Planetarij Mikhaila Plaksina. Podoben jima je luminizem in elektroorganizem Klimenta Redka, ki ju je kot reakcijo na konstruktivizem razvijal s Solomonom Nikritinom, sicer bolje zastopanem z odličnimi neoprimitivističnimi slikami. Predvsem pri zadnjih dveh se nakazuje premik od suprematističnih čistih in konstruktivističnih tehničnih oblik k organskim elementom. Popolnoma v tem duhu se razstava konča z delom Tatlinove zadnje konstrukcije – letalnim strojem, imenovanim Letatlin, ki v slogu Da Vincija mimetično posnema ptiča.

Žal je razstavljen le majhen del Costakisove zbirke, približno tri sto del, med njimi pa ni najbolj znanih eksponatov; Črni kvadrat je na primer trenutno menda razstavljen v Londonu. A prav zaradi del, ki so celo za sovjetsko avantgardo dokaj marginalna, redko videna in nepričakovana, je razstava izredno zanimiva in ne še en prikaz klišejev.