Pozdravljeni v Finih umetnostih, oddaji o sodobni galerijski umetnosti, v sklopu katere se bomo danes sprehodili po razstavi STOP AND GO. Umetnost animiranih GIF-ov, ki so jo prejšnji teden odprli v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Gre za skupinsko razstavo devetih umetnic in umetnikov v produkciji Aksiome – Zavoda za sodobno umetnost in koprodukciji MGLC-ja, ki sta jo kurirala Valentina Tanni in Severio Verini.

Kot nam sporoča podnaslov, je razstava namenjena umetnosti animiranih GIF-ov, ki jo kuratorja v obrazstavnem besedilu opredelita kar kot žanr. Če se nam oznaka žanr za tovrstno umetnost zdi nekoliko pretirana, pa zagotovo lahko govorimo o specifičnem mediju ter izbranem načinu posredovanja in izražanja.

Datotečni format .gif je bil izumljen leta 1987. Populariziral se je dokaj hitro, že v devetdesetih letih, njegovo pogosto uporabo pa še posebej opazimo v zadnjih letih z razmahom družbenih omrežij. Z razstavo STOP AND GO sta kuratorja skušala izpostaviti in prikazati uporabo tega medija v umetniške namene – torej kot razmeroma novo umetniško formo, ki so jo umetnice in umetniki posvojili predvsem zaradi njej inherentnih lastnosti: lahkotnosti, fleksibilnosti in dostopnosti.

Specifičnost tega medija se nahaja in napaja iz vmesnosti med fotografijo in videom. GIF ni ne eno ne drugo, istočasno pa je oboje hkrati. Sosledje podob, ki se, navadno v krajši zanki, odvija znova in znova, je zelo opazno sekvenčno in zato precej očitno denaturalizirano. Spekulativne možnosti tega medija nam verjetno najbolje predstavi Abrakadabra Roberta Fassoneja – GIF, v katerem umetnik lebdi na hodniku pred vhodnimi vrati v svojem domu. GIF pač omogoča neskončno levitacijo, neomejen suspenz in ima nekakšen hipnotičen učinek – v videoposnetku bo oseba prej ali slej priletela na tla, padec na fotografiji upodobljenega lebdenja pa je bolj kot kvantna superpozicija, simultano je in ni.

Na razstavi razstavljene GIF-e moramo pravzaprav razumeti širše od zgolj datotečnega formata. Gre bolj za koncept, za način prikazovanja in manipuliranja podob – torej sekvenčno, v zanki. Prezentacija niti ni nujno digitalna, a tudi če je, dvomimo, da so zadeve shranjene v formatu .gif, saj je ta barvno in tudi drugače dokaj omejujoč.

Nekatera razstavljena dela se s tehnologijo poigravajo še dlje, npr. 3D animacije Chiare Passa in Billa Domonkosa ali pa pretvarjanje zvočnega v vizualno in nazaj s predvajalnikom GIF-ov dua Okkult Motion Pictures. Spet druga dela krenejo v drugačno, adigitalizirano smer. Dve seriji razstavljenih del sta analogni do te mere, da potrebujeta človeka in njegovo ročno upravljanje, da se njuno sosledje podob sploh odvije. Prva takšna serija so Gifoskopi dua Okkult Motion Pictures. Ti so prirejeni mutoskopi, napravice z ročko za vrtenje listkov, ki izoliranim podobam iz pornografskih filmov - očem, penisom in podobnemu - s centrifugiranjem odvzemajo individualnost in lastno figuralnost ter jih zlivajo skupaj in spreminjajo v nekakšne abstrahirane rože. Slednji princip nas nekoliko spomni na stvaritve Georgie O'Keeffe, a zdi se, da je bistvo Glifoskopov drugje. V očeh, ki so nekako uspele preživeti raztelešenje ostalih motivov in prodorno, nelagodno zrejo v gledalca tudi ob najvišjih vrtljajih.

Druga deloma analogno predstavljena serija del je Skvot Nike Ham. Skozi listanke in dva videoposnetka sledimo Ham ob njenem skvotanju, naseljevanju in apropriiranju muzejskih prostorov. Gesto bi sicer lahko brali kot odvod institucionalne kritike, a zdi se, da je prijem tukaj ravno obraten. Ne gre za bežanje pred institucijo in izstop, temveč, z nenavadnimi gibi in dejanji - takimi, totalno I-don't-give-a-fuckerskimi -, za ustvarjanje prostora umetniške svobode znotraj institucije; za infiltracijo in povzročanje motenj od znotraj.

Večina ostalih razstavljenih del navduši manj. Za razstavo nasploh lahko rečemo, da je predvsem le entertaining, torej zabavna, razvedrilna, sproščena in lahkotna. Tako večidel njene vsebine kot praktično celotna formalizacija del se v bistvu ne razlikujeta veliko od stvari na raznih artsy, hipsterskih in podobnih lokacijah družbenih omrežij. Slednje je najbolj opazno pri GIF-ih Lorne Mills. Ti prevzemajo govorico viralnega na internetu – glavne so seveda mačke, kraljice interneta – in jo, v manjši ločljivosti in s kolažnim kombiniranjem, gledalcu razgrnejo kot digitalni konstrukt. Tukaj so še GIF-i Billa Domonkosa, s katerimi tako vizualno kot zvočno animira in tako reinterpretira izvorni fotografski material.

Iz kulture memov črpajo svojo formo šaljivi GIF-i Jamesa Kerra, s katerimi animira severnoevropske renesančne slike. Prikupne narativne sekvence z vnosom raznih banalnosti – npr., nek svetnik z rolko drsi po stopniščni ograji iz nebes na Zemljo in zaradi nerodnosti pade dol – očarljivo rušijo resnobnost svetega – tako v religioznem kot v umetnostnem smislu. Klasično umetnost sta kot material izbrala tudi Zack Dougherty, ki s svojim Prizadetim pogledom - ta glede na gledalčevo pozicijo preobraža antični kip - ni naredil posebnega vtisa, in Carla Gannis, ki je Vrt naslad Hieronymusa Boscha animirala v nekakšen barvno kričeč Vrt emodžijev. Ampak če je bila Boscheva slika okrog leta 1500, ko je bila dokončana, nekaj skrajno nenavadnega, nekaj, kar je daleč presegalo predstavnostni in domišljijski domet sodobnikov, čisti presežek, so podobe Gannis pač samo sodobne – to mislimo zgolj v kronološkem smislu, torej sočasne – in njihova uporaba, bojda gre za »ostro kritiko potrošniške družbe«, se pač ne premakne od »IN« vpadljivega moraliziranja.

Predvsem pri zadnjih nekaj omenjenih delih se lahko upravičeno vprašamo, zakaj so postavljena v muzej, galerijo? Ne zato, ker ne bi bila dovolj visoka umetnost in zato ne bi spadala tja, temveč zato, ker se ti prostori zanje zdijo neprimerni. Tovrstni GIF-i so forma, ki izvira in več kot očitno ikonografsko še vedno v veliki meri pripada kulturi interneta. Čemu skušati takšno obliko umetniško posvetiti in utesniti v te institucionalizirane prostore? Ali ne bi bil za njih primernejši, bolj domač prostor virtualna razstava oz. kar katerakoli stran družbenega omrežja?