Potem ko smo skupinski razstavi petih slovenskih umetnic s področja bioarta Živi objekt, ki je potekala med drugim septembrom in prvim novembrom v Mestni galeriji Ljubljana, posvetili tri daljše oddaje, jo bomo še kritično razdelali. Povod za dodatno obravnavo in hkrati glavni očitek razstavi je, da se nam umetniška dela niso razprla niti pri ogledu razstave niti ob vodstvu po njej, pač smo se morali za to poglobiti v tri več kot uro trajajoče intervjuje s tremi od petih razstavljenih umetnic - Špelo Petrič, Robertino Šebjanič in Polono Tratnik. Res je, da je kustosinja Alenka Trebušak razstavo pripravila v izrednih pogojih koronakrize - pri Šebjanič recimo vohanje vzorcev tal z rečnega dna in ogled knjig z dokumentacijo projekta nista bila omogočena zaradi epidemioloških ukrepov. Vendarle se zagate, ki izhajajo iz postavitve razstave, tičejo specifične narave biotehnološke umetnosti in njenega presečišča med znanstvenim in umetniškim diskurzom.  

Ko govorimo o odprtosti umetnosti, govorimo o načelni nedoločenosti učinka umetniškega dela na obiskovalce, ki ga avtorice ali avtorji ne morejo nadzorovati niti nanj neposredno vplivati. V izkušnji dela se namreč vršijo razpiranja umetniških in družbenih pomenov, čustev ali atmosfer, ki izhajajo iz samega materiala umetniškega dela in njegove strukture, pa tudi iz družbenega konteksta, v katerem je delo nastalo. Bioart se ponuja kot posrednik med ezoteričnimi metodologijami naravoslovne znanosti ter našim vsakodnevnim bivanjskim občutenjem sveta, ki ga uokvirja predvsem čutna izkušnja, pa tudi čustva in zdravi razum. S tem se obravnavana problematika - komunikacija z rastlinami pri Špeli Petrič, razumevanja ekosistema in biotske soodvisnosti pri Robertini Šebjanič, odnos človeka do lastne enoceličnosti pri Poloni Tratnik - preseli iz polja abstraktnega védenja v oprijemljivejšo, pa tudi manj definirano osebno izkušnjo obiskovalca. Ker je bioart spoj naravoslovja in umetnosti, imamo pri delih z razstave opravka z dvema možnima odprtostima: z odprtostjo na ravni teoretskih in družbenih pomenov znanosti in tehnologije ter z odprostjo na ravni same čutne postavitve umetniškega dela. Vloga galerijske postavitve naj bi bila pripeljati obiskovalce do odprtosti, ki jo delo ima - konceptualne, čutne ali obeh. 

Dela Špele Petrič z osnovnimi protokoli oblikujejo prostore prepleta rastlinske, tehnološke in človeške aktivnosti, v katerih ostajata proces in rezultat nedoločena. Umetnici z ozadjem iz naravoslovja nudi umetnost priložnost igrivega raziskovanja onkraj omejenega polja znanstvenih metod. Da pa bi obiskovalec dostopil do te odprtosti, mora najprej razumeti določene znanstvene predpostavke in dognanja s področja biologije in mikrobiologije. V delu Fitoteratologija je Petrič znotraj laboratorijskega okolja izpostavila “embrije” invazivne rastline hormonom, pridobljenim iz svojega urina. Da bi se nam delo odprlo, moramo: prvič - razumeti okvir krovnega cikla Soočenje z rastlinskim drugim kot poskus vzpostavitve dialoške situacije med človekom in rastlinami; drugič - razumeti koncept epigenetike kot dednega vpliva na potomce, ki ne vsebuje prenosa genov; tretjič - razumeti molekularno komunikacijo, ki poteka med vsemi živimi bitji in so jo znanstveni protokoli umetno prekinili. 

Pri postavitvi tega cikla na razstavi Živi objekt pa nam ne videoposnetek in ne kuratorski tekst ne nudita zadostnih informacij. Ugovor, češ da nam ni treba razumeti znanstvenih predpostavk, saj naj bi umetnost bila nedoumljiva, ni na mestu - ni isto, če se nam zdi neka pesem misteriozna zaradi odprte metaforike ali zato, ker je pisana v nam nerazumljivem jeziku. Možna rešitev bi bila uporaba ilustriranih diagramov - kot so recimo varnostni diagrami v letalih. Na žalost je tapeta na razstavi z NSK estetiko bolj izpostavila ideološke koncepte umetničinega bioart cikla, kot pa da bi obiskovalcem ponudila uporabne vstopne točke. 

V delu zvočne umetnosti Aquatocene Robertine Šebjanič je avtorica obravnavala problem zvočnega onesnaževanja podvodnih okolij, s katerim človek posega v komunikacijo podvodnih živali, njihovo zmožnost za iskanje partnerjev in hrane. Kolikor smo uspeli razbrati, je odprtost tega dela na njegovi čutni ravni. Šebjanič namreč ponavadi postavi obiskovalce v surround zvočni sistem z vsaj štirimi, še raje pa z osmimi ali več kanali. Od vseh strani prihajajoč zvok, v katerega bi bili tako slušno kot tudi telesno potopljeni, naj bi nas približal podmorski zvočni izkušnji živali. Na žalost je bil projekt na razstavi izveden z na steno nalepljenim opisom ter enim samim zvočnikom, katerega zvoki so se izgubljali v ostalih zvokih razstave. Problem zvočnega onesnaženja je bil s tem sicer ilustriran, ne pa tudi celostno doživet. 

Na razstavi predstavljena dela pionirke bioarta pri nas, Polone Tratnik, ki so segala v obdobje od leta 2000 do 2008, so bila predstavljena s kuratorskimi teksti in fotodokumentacijo, iz katerih je bila razvidna njihova konceptualna raven. Ta je odprla vprašanja odnosa do v petrijevkah gojenih človeških celic ter do mikroorganizmov, ki živijo na naši koži - iz tega so se porajale teme človeške individualnosti, smrtnosti ter družbene vloge biotehnoloških postopkov. Je pa na razstavi umanjkala čutna raven teh del, ki je bila prisotna v izvornih instalacijah in oblikovala most med njihovo intelektualno ter izkušenjsko dimenzijo. Tratnik se je posluževala ambientalno-arhitekturnih postavitev - pri projektu 37 ˚C je recimo gojila celice človeške kože na 37 stopinjah, iste temperature pa je bil tudi prostor instalacije. S tem je umetnica vzpostavila vzporednico med človeškim rojstvom ter odtujitvijo kožnih celic v novo samostojno mikro-kulturo - pri obeh se namreč bodoči subjekt sprva nahaja znotraj domače toplote človeškega telesa.  

Poleg del, ki načeloma vzpostavijo umetniško odprtost, je bilo na razstavi nekaj del brez nje. Omenili bomo projekt Aqua_forenzik Robertine Šebjanič in Gjina Šutića, ki je obravnaval ekološko onesnaževanje voda z farmacevtskimi substancami in nelegalnimi drogami. Le-te ljudje izločijo iz telesa, od tam pa preko kanalizacije prispejo v okolje. Bakrene cevi in ovalne komore instalacije pričarajo industrijsko estetiko 19. stoletja, v komorah pa so posnetki mikroorganizmov, ki umirajo v raztopini kemijskih substanc. Ker je bil eden od odvodov projekta znanstveni članek, ki je razložil obravnavano situacijo, ni jasno, kakšno vlogo je imela instalacija onkraj ilustriranja članka. Ko je umetniški aspekt projekta podrejen enostavni tezi, katere namen se zdi ozaveščanje publike, umetnost dobi vlogo uporabniškega vmesnika, sorodnega industrijskemu oblikovanju ali piarovski komunikaciji. Zdi se, da bi bila instalacija lahko postavljena tudi v naravoslovnem muzeju, ne da bi se s tem spremenil njen učinek. Te smernice so bile opazne tudi v nekaterih drugih delih razstave - recimo Transversal is a loop Saše Spacal - s kombinacijo pedagoškega ozaveščanja in dekorativnega vmesnika, ki naj delo umesti v umetniški diskurz. Res da pri teh delih težava ni bila na ravni galerijske postavitve, temveč se nahaja znotraj umetniških strategij. 

Prva težava razstave Živi objekt je, da je nabor del preveč številen za male prostore Mestne galerije Ljubljana, saj bi si vsako delo zaslužilo svojo sobo, v kateri bi lahko v polnosti oblikovalo svoj odnos do publike. Naslednja težava je, da razstava mnogokrat ne uspe pripeljati obiskovalca do točke, na kateri se posamezno delo odpre. V nekaterih primerih so neustrezna spremna besedila, ki bralcem razložijo sklepe, do katerih bi ti šele morali priti sami. Predvsem se zdi, da klasična galerijska postavitev, prilagojena slikarstvu in figuraliki, ni primerna za tehnološko zahtevna dela bioumetnosti, ki so zaradi svoje žive materije po naravi procesualna. Ustrezen bi bil premislek o oblikovanju uporabniškega vmesnika - recimo z diagrami in video posnetki ali celo z na novo postavljenimi instalacijami. Res je, da bi to zahtevalo več časa in sredstev, nemara celo toliko, kot je stala prvotna izvedba teh del. Razstava Živi objekt sicer predstavi zanimiva dela petih umetnic, ki se vsaka s svojega zornega kota lotijo odnosa med človekom in umetnostjo na eni ter znanostjo in ekologijo na drugi strani. Se pa nam zaradi dokumentarnega slikovnega gradiva in pedagoško-razlagalnega tona tekstov zazdi, da namesto po razstavi hodimo po katalogu razstave. Ali - da smo namesto v živ rastlinjak vstopili v herbarij. 

*** *** ***

Naslovna slika - razstavna soba s predstavitvijo del Polone Tratnik; foto -  Andrej Peunik