Od sredine novembra pa do aprila je v Cukrarni na ogled pregledna razstava, posvečena kolažu in asemblažu v slovenski sodobni umetnosti, ki sta jo kurirali Mateja Podlesnik in Alenka Trebušak. V pregledu z naslovom Plastenja so zbrana dela tridesetih umetnikov in umetnic različnih generacij, ki v teh tehnikah ustvarjajo od poznih sedemdesetih let.

Kolaž in asemblaž kot tehniki, ki ne skrivata svoje materialnosti, sta primerni za modernistično raziskovanje lastnosti različnih medijev. Modernistično umetniško ustvarjanje je izrazito procesualno, njegova namera pa je bila pripeljati umetniško delo do njegovih temeljnih prvin: poudarek je na formi in barvnem učinku. Hkrati pa imata tehniki kolaža in asemblaža nedvomno potencial tudi v konceptualni umetnosti. Obe tehniki omogočata igrivo kombiniranje materialov in eksperimentiranje s teksturami in vsakdanjimi ali celo odpadnimi materiali, ki v kontekstu kolaža dobijo nov pomen. 

Čeprav razstava v Cukrarni obsega skoraj 50 let umetniške produkcije, je formalno razlika med najzgodnejšimi in najsodobnejšimi kosi presenetljivo majhna. Kot da so mnogi sodobni umetniki in umetnice še vedno ujeti v modernistično raziskovanje materialnosti umetniškega objekta. Nekatera najmlajša dela pa formalno celo močno spominjajo na konstruktivistične izraze iz dvajsetih let prejšnjega stoletja. Tu izstopajo objekti Janje Kosi, ki bi po svoji oblikovni zasnovi lahko spadali v Tržaški konstruktivistični ambient.

V obrazstavnem tekstu je posebej izpostavljena oblikovna zasnova razstave. Ta izhaja iz bele stene, na kateri se plastijo barve, v prostoru pa se plastijo prostostoječe konstrukcije, kar naj bi sugestivno opredelilo naslov in tematiko razstave. Pravzaprav gre zgolj za opis galerijskega modela bele kocke – nadaljevanje modernističnega pristopa iz šestdesetih. Obiskovalka si na tej točki zaželi več dialoga med posameznimi deli, ki bi pregled naredil bolj dinamičen. Sopostavitev motivno, vsebinsko ali materialno sorodnih modernih in sodobnih del bi znala ponuditi vpogled v razvoj tehnik od sedemdesetih let do danes. Hkrati bi to tudi izpostavilo tehniki kolaža in asemblaža kot posebej zanimivi za današnji čas. A želja ostane neuslišana.

Razstava se razteza čez dve nadstropji galerije. Razen sklicevanja na tehniki je nabor del izrazito eklektičen. Gledalka je vržena v nabor najrazličnejših materialov in slikarskih tehnik, ki so ponekod postavljene v prostorske instalacije. Obrazstavni vodič sicer ponuja kratke opise posameznih del, a ob prebiranju ne zasledimo poglobljene kontekstualizacije njihovih medsebojnih povezav, zato so slednje prej naključne.

Brez dodanega postavitvenega konteksta je v ospredju formalna plat razstavljenih del. Ta pa nemara ni najprimernejša za dela, katerih namera ni zgolj raziskovanje materialov in iskanje temeljnih prvin umetniškega objekta. Med ogledom, ki spodbuja osredotočenost na formo, lahko hitro spregledamo vsebino in širši kontekst del. Do primarnega slikarstva, ki zaznamuje obdobje sedemdesetih let, gledalka denimo pristopa drugače kot do sodobnejših pripovednih del. Medtem ko prvo vrednotimo glede na uspešnost reduciranja slikovnega polja na njegove osnovne prvine, drugo nudi več prostora za vsebinske interpretacije.

Konceptualna umetniška dela za razumevanje zahtevajo prebiranje spremnih besedil. Nekatera od njih so umetniki napisali sami, druga pa so delo umetnostnih zgodovinarjev in likovnih kritikov. Ker so ta besedila podana samo v obrazstavnem vodiču, manj pozorna obiskovalka – kot rečeno – zlahka zgreši vsebino del. Eno od sodobnih del, ki za razumevanje zahteva branje spremnega besedila, je delo Pisma z juga Nevene Aleksovski in Maje Babič Košir. Asemblaž je instalacija in situ, sestavljena iz abstrahiranih figuralnih risb, slik in napisov na rožnatem papirju, digitalnega tiska in abstraktnih plastičnih objektov. Šele ob branju opisa se razkrijejo teme o položaju žensk v sodobni patriarhalni družbi ter poudarek na pomenu solidarnosti, še posebej v težkih razmerah, s katerimi se soočajo prekarne delavke in priseljenke.

S problemom ločitve formalnega dela umetnine od njene vsebine se ukvarja Dušan Kirbiš z Esejem o slikarstvu. Avtor svojo dilemo izrazi s serijo napisov, izpisanih na lesen nosilec, ki označujejo klasične slikarske motive, kot so akt, portret in krajina. Za avtorja gledalkino ločevanje vsebine umetnine od njenega vizualnega vidika in poveličevanje slednjega pomeni uničenje umetniškega dela. Sicer intriganten razmislek je skozi serijo napisov izražen nejasno. Napisi, ki naj bi razkrili problematičnost formalističnega pristopa k umetnosti, sami po sebi ne ponujajo dovolj vsebinske globine, da bi učinkovito izrazili avtorjevo misel.

Najzanimivejši del postavitve je prostor z deli Žige Kariža, Mine Fine in Tuga Šušnika. Šušnikovo impozantno, ukrivljeno platno, ki zavzema skoraj celoten prostor, delno zakriva Kariževa in Finina dela. Tako postane nekakšna španska stena, ki poveča skrivnostnost podob za njo. Kariž v svojih delih uporablja fragmente fotografij porno zvezd, ki jih lepi na platno in sestavlja v silhueto ženskega akta po vzoru Matisseve serije Modri akti. Fina podobe žensk v eksplicitnih pozah s flomastrom prerisuje iz pornografskih revij, vendar izpušča intimne podrobnosti. S tem telesa preoblikuje iz stereotipnih objektov poželenja v abstraktne znake. Risbe so predstavljene v obliki revije, njene strani pa prekinjajo izrezani segmenti in ploskovita risba. Čeprav sta si deli sorodni zgolj na osnovni motivni ravni, njuna sopostavitev deluje smiselno zaokroženo.

Podobno uspešen učinek ustvari umestitev Zamenjave, dela Viktorja Bernika, ki temelji na manipulaciji promocijskih tiskovin. Avtor s krpo, namočeno v topilo, razmaže črnilo po letakih bank, zavarovalnic in drugih storitev. Delo je postavljeno v povezovalni hodnik, s čimer se vzpostavi občutek nekoliko nelagodnega javnega prostora, kot je čakalnica ali celo galerija. Avtorjeva namera je izvzem promocijske tiskovine iz njenega običajnega prostora in ponovitev na razstavi, z umestitvijo v povezovalni hodnik pa je uspešno simulirano okolje, iz katerega tiskovine izvirajo.

Kljub raznorodnosti smeri in zanimanj, iz katerih izhajajo ustvarjalci in ustvarjalke, razstavljena dela delujejo globoko zakoreninjena v modernizmu, celo avantgardi. V veliki meri je to mogoče pripisati samim delom, delno pa tudi postavitvi, ki del ne umešča jasno v sodobni kontekst. Obrazstavno besedilo ne uspe konkretno opredeliti, zakaj sta prav kolaž in asemblaž tehniki, vredni posebne izpostavitve v današnjem času, razstava pa deluje kataloško.

Nazaj v modernizem se je ozirala vajenka Ana.

V podlagi prispevka ste poslušale A Mysterious Place Kirka Osamaya (vir: Free Music Archive; pravica za uporabo: Creative Commons).