Mestna galerija, še ena od ustanov, ki je zavetje našla pod krilom Muzeja in galerij mesta Ljubljana oziroma MGML-ja, je v sredo, 30. novembra, odprla svojo zadnjo letošnjo razstavo. Pod naslovom Z neba v nebo razstavlja slikarski duo Jakše - Ficko. Slikarjev pa ne druži le naključje, povezuje ju tudi usmeritev v neonadrealizem, oba pa sta tudi učenca ene največjih slovenskih slikark Metke Krašovec. Nekoč sta si delila celo atelje v zapuščeni osnovni šoli nad Uncem.

Mestna galerija, neposredna potomka Jakopičevega paviljona, se je v adventnem času nekoliko oddaljila od aktivistične umetnosti in se raje prepustila varnemu objemu dobrega starega štafelajnega slikarstva. Kustos Sarival Sosič je po sobicah stare meščanske hiše v centru mestnega jedra razporedil dela, ki so nastala, kakor pravi obrazstavni tekst, ko sta se Marko Jakše in Mitja Ficko »dotaknila, stopila v stik v nekem skupnem času in določenem prostoru«. O sodobnih in malo drznejših kuratorskih pristopih je težko govoriti. Ob vstopu v pritličje Mestne galerije sta na nasprotnih zidovih dve ogromni platni. Obiskovalka se po stopnicah povzpne v prvo nadstropje, kjer so ponovno platna in lesene plošče velikih formatov in nekaj manjših del. Približno enaka postavitev jo pričaka tudi v drugem, zadnjem nadstropju. Kot smo vajeni s stalne postavitve v Narodni in Moderni galeriji, so velikim delom namenjeni večji odseki ali pa kar celotne stene, manjša dela pa so si seveda blizu skupaj, da posamezni kosi ne učinkujejo kot samostojni izdelki, ampak kot koščki sestavljanke. Kljub temu pa se je kustos malo poigral in eno od platen brez podokvirja nagajivo spustil do tal, tako da ga dobrega pol metra leži na tleh ob steni, na katero je izobešeno. 

Na predstavljenih delih takoj prepoznamo mešanico Jakšetovega in Fickovega stila. Slike v ničemer ne odstopajo od tega, kar bi obiskovalka pričakovala, če si je kdaj že ogledala samostojno razstavo katerega od razstavljujočih umetnikov. Jakšetovski tehnično dovršeni sanjski svetovi se zlivajo s Fickovo vzorčasto ploskovitostjo. Postavitev pa je vsebinsko   tako nevtralna, da se je po njej težko orientirati ali v njej odkriti fokus in usmeritev. Naslovi del, kot so Bonaca, Keks, Šipek ali Družinski izlet, ostajajo zvesti motivom na slikah. Obiskovalka na razstavo Z neba v nebo nikakor ne prihaja iskat sebe, družbene kritike, feminističnih teženj, ampak se prihaja naslajat nad toni barvnih odtenkov, detajlčki, in se prepušča magičnim poljanam ficko-jakše-landije. Po vrnitvi domov ne bo trenutka samorefleksije. Dela so si podobna kakor jajce jajcu, motivi se kar ne nehajo in ne nehajo ponavljati. Prevladujejo ribice, ptički, smešni mali možici in podvodni žanri s pridihom futuristične vedute. Zlahka cenimo kvaliteto del in zanimivost emulzije dveh slovenskih umetnikov, ki vztrajata v vodah nadrealizma. Vendar se dela, ker jih je čisto preprosto preveč, zlijejo v eno samo zmedeno celoto. Obiskovalka se z iskanjem novih detajlov lahko pred gigantskimi platni pozabava le nekajkrat. Ko pa teh platen kar ni konec, pa se ji ob pogledu na nadrealistične kaose, ki kraljujejo na belih stenah, zdi, kot da je kljub vzponu po stopnicah ponovno stopila v isto nadstropje. Preveč dobrega škodi.

Mestno galerijo, prvorojenko, bivšo paradno kobilo MGML-ja, je rojstvo njene mlajše, veliko bolj seksi sestre Cukrarne očitno malo postaralo. Ob preletu seznama razstav, ki so se letos odvile v prostorih Mestne galerije, je več kot očitno, da prednjačijo retrospektivne razstave avtorjev, ki so danes že lanski sneg. Kar sploh ne bi bil problem, če ne bi galerija svojega programa kontekstualizirala kot aktualnega in svežega. Ti in oni bolj ali manj znani akademiki, v isti koš s katerimi nedvomno pade Jakše ‒ pa tudi Ficko se po robu koša sprehaja že precej majavo ‒ so pač klasika. Morda razlog, da se Mestna galerija zadnje čase tako lepi na starejše generacije, tiči v tem, da zdaj vse razvpite razstave pristanejo v Cukrarni, z njimi pa tudi zajeten kos MGML-jevih sredstev. Tako Mestna galerija potegne kratko. Pomanjkanje pozornosti se ne vidi le v starokopitnih razstavah, ampak tudi v stanju same hiše. Preproge na stopnišču se počasi, a vztrajno lupijo, okna ne tesnijo več. Ambient spremljajo žalostne uvele lončnice, ki jih sicer pogosteje kot v galerijah sodobne umetnosti srečamo v pisarnah občinskih delavcev.

Napoved razstave Marka Jakšeta in Mitja Ficka je že pol leta burila obiskovalkine duhove. Jakše je letos odmeval kot slovenski predstavnik na Beneškem bienalu, kjer je postavitev slovenskega paviljona kuriral pomočnik direktorja Moderne galerije Robert Simonišek. Jakšetova dela je bilo mogoče videti tudi vsakokrat, ko se je obiskovalka sprehodila mimo izložbe starinarnice Carniola Antiqua na Trubarjevi ulici. Jakše je bil letos zvezdnik. Njegovo v skrivnost zavito delo in življenje naj bi razvnela srca množic in ga odela v slikarsko haljo umetniškega boema, ki je najmanj balzacovski genij, če ne kaj več. Žal pa v času, ko vsi malo bolj samozavedni umetniški navdušenci hitro spregledajo ta stari trik, iluzija ni delovala. Postavitev v Mestni galeriji ni bila prav nič mistična niti ni ustvarila občutka, da prek platen vstopamo v svet edinstvenih genijev, kakršni se pojavijo le redko. Jakše na otvoritev seveda ni prišel, radovedno množico je nagovoril le Ficko. Dela na razstavi pa so natanko takšna, kot bi jih pričakovali od dveh umetnikov, ki sta že pred leti našla svojo blagovno znamko, ki se učinkovito prodaja, in pri njej tudi ostala.

V svoji fantastičnosti se razstava Z neba v nebo prikupno vključi v vzdušje mestnega jedra. Brezskrbne množice, ki pod filozofsko naravnano božično razsvetljavo pijejo kuhano vino ali pa gin, šopingirajo in se v čakanju na novo leto in novoletne zaobljube ne prepuščajo vsakodnevnim skrbem. Takšna je tudi razstava – brezskrbna, rahlo načičkana, namenjena hedonističnemu uživanju v vizualnih stimulacijah.

V slovenskem nadrealizmu se je izgubila Neža Véngust.

Naslovna slika: avtorica teksta.