Z zdolgočaseno kretnjo si v usta nalagam ričet brez mesa. Neka svinja pred mano je po mizi polila neko omako in s to brezdušno brozgo, ki se mi je zdaj zažrla v pulover, opazujem ginotje svoje duševnosti. Z bolestno bolnišnično lučjo osvetljena Menza v Študentskem naselju je prav tako brezdušna. Polno folka, ki imajo en prst čist, da lahko skrolajo po telefonu. Tu in tam kak pritajen pogovor ali smeh, pa še to so načeloma neizkušeni, zeleni študenti.

Nekako trideset let nazaj, po rojstvu kapitalistične in svobodne Slovenije, je bila Menza precej drugačna. Resda je noč; dnevna menza je opravila delo, a ta noč bobní. V prenatrpani Menzi žge nek bend. Banda lokalnih paglavcev nima keša za vstopnino in se tam nekaj motajo ob strani. Čakajo na močnejši bit ali nek žešči bobnarski prehod. Evo ga. Zajeten kamen v roki zabritega panksa predre spodnjo tamalo šajbico pri vhodu. Nekaj sekund kasneje se par riti in zguljenih oldstark v splošnem kaosu zvočne in telesne histerije stisne skozi improviziran vhod. Večer se je začel.

Pravkar opisana prigoda je najbrž resnična. Bila je vsaj resnično povedana. Opisuje sceno, ki je milenijčki in čokolinarji ne bomo doživeli: čas in obdobje, ko je sedaj neslavna Menza v Študentskem naselju v ljubljanski Rožni dolini predstavljala eno ključnih središč za glasno in bezobrazno muziko, ki se ji je med drugim reklo tudi pank. Ali hardcore. Ali pač Fugazi. To obdobje, zgodnja 90-ta, ko je bila pankerija tik pred tem, da od ljubljanske občine vzame obljubljeno deželo v razfukani bivši vojašnici na Metelkovi, naj služi kot vmesno postajališče na razkrivanju poti do kulturnega ali po svoje tudi antikulturnega pomena te častivredne krmnice. Z Metelkovo je Menza konec storila, poglejmo pa raje, kako je bilo na začetku.

“Kako ujeti prelomni dogodek v trenutku, ko se prelomnosti še ne zavedaš?” sprašuje Marko Rusjan.

Vprašanje ne terja odgovora, ampak razmislek. Z njim se vračamo še dlje v zgodovino, v konec 70-ih, in končno tudi k našemu objektu recenziranja, letos izdani dični knjigi fotografij, ki je plod objektiva Dušana Gerlice in obeležuje 40-letnico koncerta Pankrtov v Menzi. Dušan Gerlica ali Dule, kot mu rečejo soborci, je na začetku jugoslovanskega panka in na začetku konca jugoslovanskega socrealizma zabeležil neponovljive koncertne fotke glavnih in takrat frišnih pankerskih atrakcij. Pankrti, Paraf, Termiti in drugi problemi. Če si še enkrat sposodimo uvodne besede Rusjana, so bila to tista leta, ko se je mainstream rock toliko približal meditativnim stanjem, da je pank enostavno moral izbruhniti. In izbruhnil je. In to tudi v Menzi. Silovito. In slikovito.

Poklic amaterskega koncertnega fotografa je bil takrat bržkone najnevarnejši poklic, takoj za miličniki, ki so se morali pogosto ukvarjati s prav isto podivjano pijano študentsko drhaljo. Kot v spominskih tekstih v sami knjigi zapiše Jane Štravs, ki je tudi lep čas prebil na prvi frontni liniji, je bilo velikokrat vse odvisno od predhodnega dogovora med fotografom in npr. bobnarjem, ki sta se od oka dogovorila, med katerim komadom bo fotograf lahko priletel za bobnarjev hrbet in stisnil par fotk. A pazi. Fotič ni imel 150 gramov kot danes, na tanki liniji no man's landa med publiko in odrom pa se je bíla totalna vojna. Balistična. Biokemijska. Masovna, lokalna in svetovna. Izstrelki zemlja-zrak-zemlja niso bili usklajeni. Salve neusmerjene. Pločevinke, flaše, stoli karkoli. Snajperski naboji v obliki pokajenih čikov so kot z laserjem odmerjeni projektili leteli v najbolj statične na odru. Spolzek teren. In sovražna propaganda v vse smeri.

Kdor še ni bil na kakšnem takem fajnem domačem pank koncertu, niti ne bi verjel, da se je kaj takega lahko dogajalo. A fotografije ne lažejo. Vtis, ki ga fotografijam v knjigi doda spraskan in emulzivno koruptiran fotografski film, je dober za vsaj delno ponazoritev koncertnega dogajanja v Menzi. Tam, kjer se je nekaj polilo čez film, se pri motrenju podobe prek tvojega frisa zlije pivo. Praske na filmu so praske in udarci mimobežečih zob, prstov, komolcev, kolen.

Od kod mladuncem vsa ta nora energija, bi se vprašal dandanašnji normie, ob tem ko bi se z istim kazalcem, s katerim skrola, počêšljal po levem jajcu. Od kje ta zanos, te parole, skakanje? Vskoči Rusjan z uvodno besedo in reče, da je obdobje največjega dolgčasa, kar je takrat pač bilo, obdobje največje in utrgane kreativnosti. Pankrti mu s svojo prvo plato modro kimajo. Karkoli, sam da zadane.

In kar je takrat zadelo, so bili ravno koncerti, kot še opozarja Rusjan, bili so 'futr za jutr', se slikovito izrazi Robert Vrtovšek – Maček. Niso dogajale plate, dogajali so koncertni dogodki, ki so se v vrtečem ciklu vtesali v mlada telesa in jih vsakič znova pripeljali v tesno resne trenutke mogočega in nerealnega. S čimveč tekočine, žmohta, sline. In to v izredno čisti obliki. Neposvečeni bi dejali, da so na fotografijah samo člani šahovske zveze, ki so se ga pač napili. A kar je posebej povedno skozi fotke Gerlice, je to, da takrat še ni bilo totalne modne in stilistične preobrazbe, kot prišla je kasneje z utrjenimi in zamejenimi subkulturami, torej se tudi mladi takrat niso mogli povezovati na podlagi vizualnih kodov. Posledično jih je družbeno in telesno povezovalo prav fizično - dejansko - razbijanje dolgčasa. Rush, ta nenadkriljiva strast, ko si vsak trenutek tik pred prelomom. In to je mularijo, ne glede na značke, močno povezovalo.

Danes, ko vse dogaja, pa se nič ne zgodi, je tovrstne telesne in psihične norije težko misliti. Mulce danes zanimajo druge fore. In morajo jih. In zato so dobrodošli navidez umazani, a prijazni zgodovinski opomniki v obliki pričujoče foto-knjige, ki dajo vedeti, da je v vsakem trenutku mogoče preprosto vse. Če se če. Duletove fotke na čudovito grotesken način povedo točno to. Predstavljajte si: te mulce so celo mladost futrali z drugo svetovno vojno in so 40 let po njej naredili pank. Kaj bo pa z nami, ki so nas celo mladost futrali s pankom – in smo 40 let kasneje?