Nemški naslov razstave, o kateri bomo govorili – MACHT GESCHENKE – je besedna igra, ki pomeni tako "ustvarjaj darove" ali "darila moči" kot tudi "močna darila". Umetnica, kuratorka in profesorica Christin Lahr je osmislila dolgoročni projekt, s katerim želi opozoriti na relativnost denarja, kapitala in same moči. To počne skozi vrsto sistematičnih, ponavljajočih se dejanj in pri tem vzdržuje kontinuiteto svojih predstavitev v galerijah in na festivalih. Projekt poteka na način, da umetnica vse od 31. maja 2009 nemškemu zveznemu ministrstvu za finance prek elektronske banke vsak dan nakazuje po en cent. Pri tem v polje "namen plačila" vsakič vpiše novih 108 znakov iz Marxovega Kapitala, kolikor ji pač dovoli formular. Prenos 15.709 centov in 1,696.500 znakov naj bi trajal približno 43 let. Povečanje vrednosti kapitalskega vložka po besedah umetnice ni vključeno pa tudi potrebno delo in življenjska doba ali dodana vrednost, izhajajoča iz kulturnega in simbolnega kapitala, niso vračunani.

Umetnica izjavlja, da je ta kapital, ki ga nepreklicno vpisuje v bančne arhive, pravzaprav daritev ljudstvu, ki bo vplivala tudi na nemški državni dolg. Vsa nakazila dokumentira s posnetkom zaslona, jih natisne, podpiše in izroči posameznim državljanom. Eno takšno potrdilo sem tudi sam prejel po pogovoru z umetnico. Pogovor, ki je sicer zamišljen kot svojevrsten performans, sva vodila ob njeni veliki in starinski "kapitalski mizi", postavljeni v Projektnem prostoru Aksioma. Christin je začasno zasedla direktorski stol, ki si ga je sposodila od ljubljanskega župana Zorana Jankovića, jaz pa sem se usedel nasproti in si med daljšo izmenjavo mnenj občasno ogledoval mnoštvo knjig, revij in dokumentov njenega projekta. Dominirali so Marxovi Kapitali, iz nekega razloga so bile izdaje v različnih jezikih, vključno z arabskim.

Prevzem županovega stola je, po avtoričinih besedah, simbolno dejanje, s katerim želi opozoriti, da imamo izvoljene predstavnike ljudstva zato, da bi nam služili oziroma pošteno opravljali svoje funkcije. Na tej točki sem opazil, da simbolika tega dejanja pač temelji na zaupanju v predstavniško demokracijo. Opomnil sem, da je problem predstavništva ravno v tem, da ne funkcionira tako, kot je zamišljeno. Oziroma da omogoča temeljno neenakost in izkoriščanje, kljub vladavini prava. Umetnica se je načeloma strinjala, vendar je rekla, da v ta sistem verjame, postopoma pa sem dojel, da želi nekaj narediti v smeri določenih izboljšav, predvsem pa opozoriti na potrošniško razsipnost. Pri tem ne želi biti pokroviteljska, niti ponujati rešitev. S svojim projektom želi zgolj razgaljati birokratske strukture, obiskovalcem svojih postavitev pa nuditi nazoren vpogled v "kultivacijo" kapitala. Potem pa jim pustiti, da sami premišljujejo svojo vlogo znotraj sedanjega sistema. Poudarek je bil na besedi znotraj.

OK, strinjam se, da delo z gesto načrtnega dajanja na mikroravni deluje proti vladajoči politični ekonomiji, ironizira birokratizem in obrača kapitalsko logiko. Enkrat dnevno mikrodonacije zares spremenijo državno bilanco, vendar stežka rečemo, da se zaradi tega sistem vidi v ogledalu. Pa tudi če bi se videl, ga to ne bi preveč vznemirilo. Bundesbank dobi vsak dan en cent, ob tem prejme še košček Marxa v branje. In potem se projekt predstavi v galerijah in prejme nagrado na festivalu Ars Electronica. S katerim kapitalom imamo tu v resnici opraviti? Ironično je, da se Marxov Kapital počasi preliva v nemško zvezno banko, saj umetnica vsak dan sproti črta znak za znakom njegovega besedila – ekvivalent citata poslanega v banko – in tako postopoma ustvarja nečitljiv zapis knjige. To, da delčki Kapitala dnevno odtekajo v banko, je na simbolni ravni pravzaprav pomembnejše od samih denarnih nakazil. Mar si sploh lahko zamislimo, da bi bančniki, ki sprejemajo citate Marxa – če vzamemo, da jih res berejo –, bili posledično na kakršen koli način prizadeti ali pa razsvetljeni z novimi teoretskimi spoznanji? Takšna projekcija se zdi naivna, pa četudi ima tovrstna komunikacija z banko velik simbolni pomen. Težava tega umetniškega koncepta je v tem, da obtiči na ravni sicer simbolnega dejanja, ki se ne prelevi v resnično performativno dejanje.

Ne pride namreč do nobenega trka med heterogenimi elementi, ki bi ustvaril prelom v ustaljenem redu stvari. Nasprotno, dejanje nakazovanja denarja je povsem civilizirano, korektno in v skladu z veljavnimi pravili. Kaj pa pomeni umetničin podpis na potrdilu o bančni transakciji? Nič drugega kot to, da se je potrdilo prelevilo v umetniško delo. Njen podpis je dobesedna potrditev estetizacije dejanja, ki na prvi pogled želi biti konfliktno. Konceptualna zamisel, ki bi zlahka funkcionirala tudi brez galerijske predstavitve, potrebuje galerijo, da bi se vpisala v umetnostni sistem. Umetnica se je usedla na županov stol in se pri tem prelevila v nekakšno simbolno figuro, zadolženo za darovanje. Ali je bila tovrstna simbolika nujna, da bi nam predstavila svojo sicer preprosto in zanimivo idejo z nakazovanjem denarja na banko? Ideja z majhnimi denarnimi nakazili je sicer bila razširjena v prostor pogovora med umetnico in obiskovalci galerije, a so ti ostali zgolj obiskovalci, ki sedijo nasproti umetnice. Navzoči artefakti so kvečjemu doprinesli k poskusu monumentalizacije nekega dejanja, ki je v koketiranju z aktivizmom obtičalo v standardnem galerijskem okolju. Koncept je tu prisoten, a točno takšen, kot si ga želi Kapital, okronan z Artom. Premestitev županovega stola v Aksiomo pa je tisti del tega koncepta, ki ga je treba spoštovati, saj nam vendarle da misliti onkraj trenutnih pozicij moči kapitala.