Kdo se boji Rogerja Ballena?

Recenzija izdelka
27. 7. 2021 - 13.30

V polkletnih prostorih Galerije Jakopič vstopimo v Svet, kot ga vidi Roger Ballen. Ne omenjamo zgolj naslova razstave, z vstopom v razstavni prostor dobesedno postanemo del mrakobnega fotografskega sveta Rogerja Ballena. Južnoafriški fotograf, znan po svojih črno-belih temačnih, skoraj abstraktnih podobah, ki skušajo orisati stanje človeštva, pri nas ne razstavlja prvič. Nova razstava je bila po lanskoletni prvotni predstavitvi v Halles Saint Pierre v tesnem sodelovanju avtorja in kustosinje Marije Skočir prirejena za prostor ljubljanske galerije.

Ob vstopu v zatemnjeno galerijo smo vrženi v svet podob, ki visijo na steni, hkrati pa oživijo pred nami. Del stene je poslikan z značilnimi ballenovskimi grafiti, ki spominjajo na lobanje. Na sredini prvega prostora se vrti lutka fotografa samega s kamero v rokah. Na stenah visijo fotografije iz serij Boarding House, Shadow Chamber, Outlanders, The Theatre of Apparitions in Asylum for Birds. Črno-bele fotografije uniformiranega kvadratnega formata odsevajo svet, viden skozi objektiv Rogerja Ballena. Po prostoru so postavljene voščene lutke, ki so ponavadi objekt fotografij. Nismo povsem prepričani, katera izmed prikazni nas bo pričakala za vogalom in ali se bo začela premikati. Z vstopom na razstavo smo postali del Ballenovega imaginarija – ujel nas je v svoj panoptikum podob.

Ballenove podobe niso zgolj vsebinsko absurdne, po svoje so takšne tudi formalno. S stopnjevanjem ploskovitosti podob, ki ne ponujajo izhoda v prostorsko globino, se avtor bliža abstrakciji. Natrpanosti podobe z grafiti, ki postajajo slike, žicami, ki postajajo skulpture, in madeži na stenah, ki prevzemajo vlogo metafore, nasproti stoji odsotnost polnovrednega subjekta. Skoraj srečni smo, ko na ploskoviti fotografiji opazimo tridimenzionalno okončino, zaznamovano s sencami. Obrazi so z Ballenovih fotografij že davno izginili, ostala so le nepopolna telesa, s katerimi se kot gledalci ne moremo poistovetiti. Nezmožnost opazovanja drugega bitja, čigar vlogo je prevzel stvor, sestavljen iz maske voščene lutke in živalskih delov, ustvarja vtis groze, hkrati pa nas napeljuje k obračanju v lastno notranjost. Prav tako nas do tega vprašanja lahko pripelje sama ploskovitost podobe – če gledamo fotografijo, zakaj je prikazani svet tako sploščen in ali je naš svet res le ploskev brez tretje dimenzije?

Delo Rogerja Ballena je preraslo kategorijo dokumentarne fotografije in postalo nekaj več. Človeška podoba s fotografij izginja in prehaja v kategorijo imanentno prisotnega zamaskiranega subjekta. Ob gledanju fotografij se ne sprašujemo več, kdo so ti ljudje, kje so takšne fotografije sploh nastale?, temveč, zakaj se ob gledanju podob počutim ogroženo? Identiteta upodobljencev in mesto, na katerem je fotografija nastala, nista več pomembna faktorja. Ballenove podobe, prežete z rekviziti, ki postajajo samostojne metafore, nas napeljujejo k premisleku o lastnem nezavednem in vzpostavljajo diskurz o splošnem stanju človeštva. Če je prvotno še dokumentiral marginalizirano belsko prebivalstvo južnoafriške periferije, nas ta tema kot predmet opazovanja ne zanima več. Serija Boarding House je res nastala v johannesburškem skvotu, vendar dejstvo, da gre za skvot, ni več pomembno. Nastala ballenovska estetika nas napeljuje k obračanju navznoter – k vprašanju kdo sem in zakaj me je te podobe strah?

Zaprti prostori brez jasnega vira svetlobe, električne in kovinske žice ter živali, zastarele verske podobice na stenah, namesto plakatov iz pop kulture grafiti, ki ustvarjajo skoraj abstraktno prizorišče fotografije. Vse našteto so ballenovski elementi, ki nas povlečejo v svoje nenavadno okolje. Nastavljene fotografije so sicer zrežirane, vendar edinstvene – prikazanega scenarija se ne da poustvariti. Ballen zasleduje estetiko art brut, ki jo je razvil Jean Dubuffet. Neodvisna od prevladujočih vplivov kulture in zgodovine umetnosti se art brut, iz francoščine dobesedno prevedena kot surova umetnost, ne želi podrediti vladni kulturi. Prav zaradi želje po surovi neodvisnosti je estetika art bruta tako blizu Ballenu, ki išče načine prikaza raziskovanja človeške psihe. Surovost njegovih podob tako služi kot motnja v običajni izkušnji kulture. Vzpostavljena nenavadnost je tista, ki nas kot gledalce drži na robu.

In na robu ostanemo celoten ogled razstave. Vrženi smo v ballenovsko okolje, ki presega zgolj gledanje fotografij, omejenih z okvirji, in prerašča v prostorsko izkušnjo, dopolnjeno z rekviziti, sicer uporabljenimi za vzpostavitev fotografske scene. Celotna razstava je osnovana po principu instalacije – kot obiskovalcem nam je v pripravljenem fotografskem okolju dodeljena vloga manjkajočega dela fotografije: prisotnost človeške entitete. Atmosfera zanemarjenega kletnega prostora, iz katerega ne moremo izstopiti, prispeva k občutku utesnjenosti. Občutki, ki jih sicer izkušamo ob gledanju Ballenovih fotografij, so s prostorsko izkušnjo le še okrepljeni. Strah, brezizhodnost, presenečenje, nepričakovano v izključno vizualnem polju so z razstavo postala telesna izkušnja vsakega obiskovalca. Če lahko na fotografijah le opazujemo mešanico prisotnosti živali, delov človeških okončin, žic, lutk in primitivnih podob, smo z vstopom v instalacijsko zaznamovano razstavo postali del ballenovske realnosti, znotraj katere ne vemo, kaj nas čaka za vogalom. Kljub skoraj prisilnemu vživljanju v prostor ballenovskega imaginarija je na vsakem posameznem obiskovalcu, ali se bo ponujeni izkušnji predal in jo sprejel kot lastno ali pa jo bo zavrnil in priznaval zgolj čudnost razstave.

Če so vnaprej zastavljene in scensko osnovane fotografije zgolj prikazovale možnost ballenovske realnosti, je prek instalacijsko zaznamovane postavitve možno postalo udejanjeno. Ballenova realnost je oživela pred nami. Ker pa njegova realnost zahteva tudi nedoločen subjekt, ki podobo dopolni in omogoči, da polno zaživi, moramo kot v situacijo vržena živa entiteta to vlogo prevzeti. Ballenovske figure se ne prikazujejo kot samostojni, polnovredni subjekti. Fotografirani so z razvojem ballenovskega postopoma izgubili obraze, celotno telo, v najnovejših fotografijah se pogosto srečamo le še z okončinami, z deli teles, ki nikoli ne tvorijo zaključene celote. Kot taki znotraj razstave zaznavamo tudi same sebe – naše okolje je identično tistemu na fotografijah, manjkajoči deli človeških teles pa so deli našega telesa, ki jih lahko vidimo brez ogledala. Na nek način nas Ballen sooča z lastno parcialnostjo, ne nastavi nam ogledala, v katerem bi se lahko prepoznali v polnem prikazanem subjektu, saj ta v njegovem panoptikumu ne obstaja. Ballen vzpostavlja realnost nezavednega, iz katere ne moremo zbežati.

Ujeti v ballenovsko okolje, lahko fizično občutimo brezizhodnost, ki bi ostala ujeta v kvadrat fotografije. S poudarjeno izkušnjo ballenovskega na razstavi je vzpostavljen drugačen način gledanja fotografije. Ta ni več zgolj negativ, vidna sled digitalnega procesa, ki ga lahko gledamo, temveč je postala okolje, v katerem se nahajamo. Svet za objektivom, ki bi bil sicer dostopen zgolj kot podoba, na razstavi pred nami oživi. Ballenove podobe so namenoma zaprte vase, ustvarjajo občutek klavstrofobije, ujetosti v nedefiniran prostor, v katerem smo prisiljeni, da se soočimo z lastnimi nedoločenimi občutki. Fotograf trdi, da je njegov namen ustvariti podobe, ki izzivajo možnost, kaj bi lahko obstajalo v delu našega uma, kjer se skrivajo izgubljene in pozabljene slike, ki se jih morda bojimo. Cilj vživetja v podobo, ki bi bila sicer potlačena in nedostopna, tako dosega s skoraj prisilnim posegom v obiskovalca. Obiskovalec razstave je potisnjen v premislek o besedno skoraj neopredeljivih podobah. Če je naš svet še tako kompleksen in vreden premisleka, Roger Ballen odpira neraziskano polje podobja lastnega sveta.

Foto: Roger Ballen, Odvisnica, 2014

 

Leto izdaje: 
Institucije: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness