Razstava umetnice Lee Nevo v galeriji Tobačna 001 je eden izmed tistih dogodkov, ki nam da misliti o zagatah umetnostne reprezentacije. Sprožilec tovrstnega premišljevanja je pogosto dvoumnost, ki ga vzpostavlja in izraža sam razstavni kontekst, natančneje določena diskrepanca med dejansko vsebino napovedane razstave in vsebino, ki se jo plasira v napovedi za javnost. A ravno zaradi te diskrepance je pričujoča razstava bolj zanimiva, kot je morda videti na prvi pogled.

Postavitev z naslovom Neuradni urad za odstranitev upornih moralnih vprašanj je plod rezidenčnega udejstvovanja umetnice v omenjeni instituciji. Naslov obljublja – vsaj tako smo ga razumeli – določeno mero kritičnosti, sam rezultat oziroma tisto, kar vidimo in doživljamo v razstavnem prostoru, pa vzpostavlja vidni, provokativni razcep med predstavljenim konceptom in njegovo otipljivo vsebino. S tem ne želimo trditi, da je razstavljeno delo samo po sebi pomanjkljivo – dojemanje dela je nenazadnje stvar subjektivnega srečanja med delom in opazovalcem –, temveč bi zgolj radi opozorili na problem vzpostavitve kritičnosti v kontekstu reprezentacije, ki v tem primeru ne doseže naloge, ki si jo sama zastavi.

Poglejmo v zanimivo napoved kustosinje razstave:

»Nevo predmete natančno obdeluje, združuje z industrijsko izdelanimi artikli ter jih predstavlja v obliki objektov, videoposnetkov in risb. Artefakte z močno optično in simbolno sporočilnostjo razvija v smeri sopostavljanja materialov ambivalentnih lastnosti, na primer trdo-mehko, ostro-topo ali organsko-anorgansko, hkrati pa izrablja njihove izvorne pomenske odtenke. Prizorišča svojih postavitev zasnuje kot psihične in fizične prostore, ki spominjajo na pisarne, urade, ordinacije ali čakalnice. Avtorica ne ustvarja lepih del, ki bi gledalca zadovoljila s svojo estetsko razsežnostjo. Prav nasprotno, njene sobe, nekakšne Wunderkammern, so prvenstveno uporabljene za evociranje stanj, ki se pogosto nanašajo na zelo subjektivne izkušnje ali predstave in kljub primesem humorja nosijo zlovešč predznak.«

Ta privlačen del napovedi nas vabi k ogledu ambientalne postavitve, ki bi lahko bila vzpodbuden prostor kontemplacije, prostor srečanja z nekim dovršenim kompleksom skulptur in struktur, ter morda tudi prostor premisleka o emancipatornih vprašanjih. V napovedi razstave pa preberemo tudi te stavke:

»[U]metnica vsebinsko odpira problematiko človekove narave in njenega razmerja do (represivne) avtoritete. Parametra, kot konstitutivna elementa etičnega statusa dela, prestavljata instalacijo v sfero človekovega notranjega doživljanja. Gre za upodobitev psihičnega prostora, nekakšno maketo misli, z omogočanjem fizičnega gibanja gledalca znotraj imaginarnih polj, pa vzpostavlja njegovo aktivno vlogo.«

Ob obisku razstave se tako tudi prepričamo, da postavitev zares ima potencial »upodobitve psihičnega prostora«, kar je verjetno njen najpomembnejši dosežek. Vzpostavljeni ambient namreč sproža občutenje fiktivnega, tudi sadomazohističnega, nekoliko popačenega uradniškega prostora, morda tudi medicinskega ali mučilniškega okolja. V kolikšni meri je gledalec pri ogledu in občutenju tega ambienta lahko aktiven, je neizogibno vprašanje in dobra iztočnica, ki bi – če bi bila v prostoru vzpostavljena oziroma vanj prevedena na specifičen in dovolj jasen način – delu omogočila resnično interaktivnost. Trenutna njegova izvedba pa v resnici ne narekuje izrazitejše aktivnosti gledalca, če odmislimo možnost rahlega linearnega sprehoda med postavljenimi »eksponati«.

Delo deluje krhko in hkrati zaprto vase, saj vzpostavlja in križa različne prostorske linije kot nekakšne silnice, ki na psihološki ravni onemogočajo prestop vnaprej določenih meja (na primer na tleh zarisanega kroga, neke vrste simboličnih zapornic ali različnih fiksiranih, torej nepremičnih, orodij). Zaradi tega delo prej komentira kot izziva, prej daje občutek estetske obljube, v smislu estetskega ločenega od predmeta, s čimer prikliče vtis fetišizma artefaktov, v pomenu asociacije na blagovni fetišizem, ki pa ni reflektiran s kakšno vidno umetniško gesto. Omenjena »imaginarna polja« so tako očitno prisotna, vendar se zdi, da bi omenjena »maketa misli« veliko bolje funkcionirala, če bi bila ta polja bolj odprta in s tem omogočala resničnejši vstop v delo. S tovrstnim formalnim odpiranjem postavljenih struktur bi verjetno bila v napovedi obljubljena »resonacija z našim občutjem nelagodja« bolj prisotna v prostoru, s čimer bi delo nedvomno pridobilo na ravni komunikativnosti in, posledično, na kvaliteti svojega postopka naslavljanja obljubljenih globokih vprašanj. Ali pa, nasprotno, če bi bila obstoječa krhkost in zaprtost dela zelo izrazito in jasno podarjena, bi tovrstna namerna prepoved vstopa opazovalca v delo lahko vzpostavila določeno interpasivnost, ki bi delu omogočila, da suvereno dovrši svoj nedokončan statement.

V pričujočem razstavnem prostoru bi se namreč želeli brez vsakršnega dvoma zazreti v obljubljeno refleksijo umetničinega razmerja do represivne avtoritete. S to obljubo v mislih trčimo v sam naslov razstave – Neuradni urad za odstranitev upornih moralnih vprašanj –, ki vzpostavlja (pre)resen kontekst za izvedbo postavitve, ki smo ji priča. Če postavitev uspešno odpre možnosti vzpostavitve psihičnega – oziroma, bolje, psihološkega – terena premisleka nekaterih eksistenčnih vprašanj v naročju galerije, ji spodrsne pri napovedanem ambicioznem poskusu obravnave upora skozi optiko »moralnih vprašanj«. Tako se spričo videnega zdi, da je dodani besedilni balast obljube eksperimenta z umetniško obravnavo vprašanja avtoritete oziroma represije odvečen, saj bi brez njega postavitev funkcionirala bolj zaokroženo oziroma pristno. Vedno se je namreč dobro spomniti, kaj je tekst in kaj kontekst, ko se želimo spustiti na spolzek teren premisleka o represiji skozi umetnost, ki je tudi sama, na ravni lastnega avtoritarnega aparata, povsem podvržena represivnim mehanizmom trga, selekcije, akreditacije, nagrajevanja, promocije in ostalih razsežnosti kapitalističnega produkcijsko-propagandnega vozla.

Namesto zaključka: ambiciozno zastavljena napoved razstave ne odraža povsem njene izvedbe v realnem prostoru. Postavitev je uspešno vzpostavila prostor premisleka sodobnih psiholoških stisk in ne bi bilo nič narobe, če bi se pri tem tudi ustavila; toda, da bi delo bilo kritično, kot nam obljublja njegovo spremno besedilo, bi se moralo tudi opredeliti – seveda ne nujno na ekspliciten način – vsaj do nekaterih »upornih moralnih vprašanj«, ki jih zastavlja ali jih želi zastaviti. A morda smo se le zmotili, ko smo želeli verjeti, da ima razstava namen biti kritična, morda ji prej gre za upodobitev neke introspekcije. V tem primeru je kritika kritičnega zastavka razstave seveda odvečna.