Citiramo: »Umetnost in totalitarizem se ne izključujeta. Totalitarni režimi ukinjajo iluzijo revolucionarne umetniške svobode. LAIBACH KUNST je princip zavestnega odrekanja osebnega okusa, razsojanja, prepričanja … kdor ima materialno moč, ima duhovno moč in vsa umetnost je podvržena politični manipulaciji … razen tiste, ki govori z jezikom te iste manipulacije.« Konec citata. Pričujoče besede so iz davnih osemdesetih, iz neke druge države nekega drugega sistema. Te besede so postale ideal, mitični močni čas slovenske družbe in predvsem umetnosti. Očitno tako močan, da je edina umetnost lahko le še mimezis tistega obdobja.

Uvodne besede verjetno prepoznate. So iz manifesta kolektiva Laibach. Njihov pomen »tukaj in zdaj« bomo skušali premisliti v tokratnih Finih umetnostih. Pravzaprav kolektiv sam premišljuje in »dekonstruira« namesto nas. Pod drobnogled so namreč vzeli serijo dogodkov ali bolje rečeno  njihove prekinitve v Zagrebu med letoma 1982 in 1983. Prekinitvi koncerta in izgonu iz zagreba, ki je sledil odprtju razstave Laibach kunst - Režimska Transavantgarda  je postopno sledila prepoved delovanja, ki je trajala vse tja do konca osemdesetih. To je bilo takrat. A kaj sedaj, ko se NSK premika iz tragedije neke države v farso?

Tokratne Fine umetnosti namenjamo izložbi Ausstelung Laibach Kunst: Kontiuniteta čiste forme. Razstavo je od prejšnjega petka moč videti v Galeriji Gallery v kulturni coni Šiška. Gotovo poznate razstavo, težko bi jo zgrešili, z neštetih plakatov po Ljubljani se je smehljala Kofetarica Ivane Kobilce, seveda retuširana, njen kofetek pa rdeč s svastiko. Gotovo ste ga zaznali, kaj več od tega pa verjetno ne. Ikonoklazem je vendarle norma, standard, tako rekoč novi nacionalni slog, ta plakat pa je nekaj najbolj samoumevnega, kar lahko uzremo na ljubljanskih ulicah.

Če je bilo plakatov ogromno, je bila razstava v svojem bistvu skromna. Galerija Gallery je nov plac, v tej rubriki jo omenjamo prvič. To je majhna kamrica v šestem nadstropju kulturnega centra Šiška. To je tista občina zraven Kina Šiška, ki se počasi spreminja v pravi čebelnjak galerij in drugih nevladnih organizacij. Tudi Laibach razstava je prodajna: »kdor ima materialno moč ima tudi duhovno«. Ako pomislimo na grandioznost projektov NSK in njihovih odvodov, ki malodane konstituirajo državno umetnost samostojnosti, je ta razstava precej butična in skromna, ako seveda odštejemo prej omenjene plakate. Saj tudi to je v slogu, ogromno pompa za neko sicer čisto okusno miniaturno predstavitev na nekem precej marginalnem prizorišču.

Gre torej tudi za prodajno razstavo. A kdo tu prodaja? Še prej seveda: kaj se prodajao? Na razstavi so dela, ki skušajo ilustrirati takrate dogodke. Na razstavi so namreč novejša dela, ki se nekako navezujejo na tisto dogajanje. Razstavljeni so utrinki, prerisani s fotografij, potem reprodukcije nekaterih del, tu je predvsem reprodukcija dela »Naturo morta I«, slika šalice s svastiko, ki je izginila v Zagrebu. Rekonstrukcija je bila bojda del otvoritvenega performansa, kjer je bil pred reprodukcijo slike postavljen kup klešč, kladiv, nožev itd. v stilu »Ritma nič« Marine Abramovič. Obiskovalci so razrezali sliko, podobno kot je prejšnji režim »razrezal« njihove nastope. Seveda je tokrat katastrofa inscenirana.

Poleg omenjenih so na razstavi tudi dela, ki so, recimo temu, folk art. Stvaritve fenov, ki pač skušajo uprizoriti te dogodke. Taka je ogromna slika nekega naivnega slikarja s prizori policije, ki preganja Laibach iz Zagreba. Poleg slike so tu še modelčki tistih dogodkov, modelčki v čistem pomenu, pač rekonstrukcija v stilu miniaturne krajine iz figuric in stričkov.

V glavnem, nič originalnega. No ja, le grafika, je edino »avtentično« Laibach kunst delo. To delo je položeno ne na steno, ampak na podstavek. Najbolj očitno prodajno delo je najbolj avtentično. Okej, saj Laibachi ne verjamejo v originalnost in vse to, ampak ne zasledujemo te poante.

Vendarle pa se jedro te razstave skriva v njeni avtentični neavtentičnosti. Avtorji so bodisi feni, naivni umetniki ali pa, kot v primeru reprodukcij, akademski podizvajalci. Laibach so v osemdesetih za svojo strukturo prevzeli oziroma parodirali dominantni produkcijski model. Se pravi, da so prevzeli strukturo takratne strogo hierarhizirane in skrajno zbirokratizirane socialistične samoupravne firme. Tudi sedaj se zdi, da prevzemajo dominantni način proizvodnje. Že kot glasbeniki, z izjemo pevca,  že dolgo ne igrajo, ampak to počnejo njihovi podizvajalci. Seveda so uradno vsi »člani« Laibach kunsta, se pravi skorajda brezimne množice ustvarjalcev, ki furajo Laibach inc. To se zdi kot pomemben poudarek pri razumevanju omenjene strategije. Seveda se ne bomo spraševali po bistvu, se pravi o tem, ali je ta strategija zavestna, praktična ali oboje. Ali še boljše, ali je ta oblika v sodobnih pogojih sploh smiselna. Ostali bomo na polju umetnosti, saj se zdi, da ta razstava najbolj posega ravno vanj.

Kako razumeti, da so na razstavi Laibach kunsta predvsem v vizualni umetnosti de facto najpomembnejšega in najvplivnejšega dela NSK razstavljeni naivni umetniki? Na koncu svojega teksta zapišejo »S slikanjem ne ustvarjamo samo slike same, ampak ustvarjamo sebe. In to je čudež. To je razlog, da slikamo in da še bomo.« Ni še bilo bolj klišejskega stavka v razstavnem besedilu. So mar Laibachi postali ciniki? Ali smo ciniki mi, sistem, ki valorizira NSK? V besedilih o razstavi se pojavlja navedek, kako razstava tematizira proti »popularnemu zgodovinjenju«, ki nastopa v umetnosti. Ta termin se sicer uporablja kot neposredna kritika politike Moderne Galerije in skupine IRWIN, ki iz izbranih dogodkov in alternativnih gibanj osemdesetih ustvarjajo neko specifično naracijo.

Na tej razstavi imamo tako fene in zaposlene, ki delajo neke risbice o časih, ko je delovanje še imelo smisel. Podobno kot v osrednji državni umetnostni instituciji. Razstava Laibach kunsta v eni sobi v šestem nadstropju je zato precej legitimna, saj precej neposredno nagovori neko precej perečo temo, vprašanje zgodovine, in samo-zgodovinjenja, s tem, da to gesto skorajda trivializirajo. A to ni nagovorjeno skozi neko veliko tezo, niti ne pomeni zares napada ampak za subverzivno gesto znotraj umetnostnega polja. .

Zdi se kot da gre za subverzijo znotraj neke  države, ne republike ampak države v času. “Umetniško plamenico” avre NSK je vendarle dokapitaliziral slikarski kolektiv IRWIN. Zdi se, da jih ta vrnitev Laibachov v njihove “revirje” razstava postavi v neko naravno sosledje umetnikov, ki le reproducirajo neko minulo strukturo, bolj stvar folklore kot umetnosti. Reproducirajo in prodajajo. Prvi v neko nerazumljivo kompleksnost, Laibachi, ki so se po mnogih letih vrnili v galerijo, pa so nazaj v svojem slogu le razkrili trivialnost tega početja, ko retroprincip nadomesti retro-naivnost. In to ničesar nikomur ne vzame. Ne umetnosti zdaj, ne vrednosti takratnim dogodkom Kvečjemu osvobodi jih tega balasta in naperjenosti. Tako zgodovine, kot umetnosti. Umetnost in banalnost se ne izključujeta.