Včasih – v Ljubljani sicer zgolj redko – smo lahko priča umetniškemu delu, ki se ne želi pomanjšati in omejiti zgolj na eno sobo galerije, temveč se kot organizem razleze v vsak kotiček razstavnega prostora in ga zavzame v celoti. V tem primeru ne govorimo o razstavi, temveč o instalaciji – delo je zgolj eno, kot obiskovalci pa smo vrženi v celostno okolje, s katerim se neposredno soočimo. Temu v Ljubljani redkemu pojavu smo lahko priča v Galeriji Vžigalica, kjer smo kot obiskovalci prepuščeni interakciji s Soap Opero, delom kolektiva Stran 22.

Prva verzija instalacije, ki je bila nekoliko manjša, je bila prvič razstavljena v okviru Svetlobne gverile leta 2019, ko je delo na nemalo ljubiteljev umetnosti naredilo precejšen vtis. Toda prvotna verzija instalacije je v tokratni vzpostavitvi postala le kos celostnega okolja, katerega del postanemo v trenutku, ko se za nami zaprejo vrata galerije. Vanjo nas vleče, še preden prestopimo njena vrata – zaradi utripajoče pastelno mavrične svetlobe, ki razsvetljuje vežo galerije, se ne moremo zadržati, da ne bi vstopili. Temu pomaga tudi glasba, ki jo prav tako zaslišimo že pred galerijo – operni del instalacije, glasba, ki žanrsko ni opera, prej producentska zmes zvokov milnice in zvokov, ki bi lahko spomnili na mehurčke. In nato vstopimo.

Že z vstopom v vežo smo preneseni v nek drug svet. Znajdemo se v pastelni svetlobi, strop je prekrit s prozornim celofanom, ki frfota v vetriču ventilacije. Kot bi vstopili v vesoljsko ladjo ali kaj temu podobnega. Ob vstopu si moramo čez čevlje nadeti plastične copatke. Postanemo integralni del instalacije in se pripravimo na to, kar nas čaka za zaveso iz filca v enem in drugem prostoru. V levem prostoru galerije se sprva znajdemo v popolnem black boxu. Zremo v okroglo okno, ki vodi v bel prostor na drugi strani pregrade. Okno ni stekleno – njegova opna je iz milnice. Zamika nas, da bi prestopili okroglo odprtino, zato se dotaknemo ogromnega mehurčka, ki – pok – poči in nas rahlo oškropi z milnico. Še preden bi se lahko sprožil mehanizem palice, s pomočjo katere se okno zastekli z mehurčkom, stopimo skozenj v povsem bel prostor, osvetljen z lično skritimi LED-lučkami na drugi strani. Mehanizem se sproži, odprtina se zastekli. In tako uzremo popoln milni mehurček, ki mavrično odseva belo sobo, v kateri smo se znašli. Sterilno okolje instalacije nas je povsem sprejelo in v odsevu milnice smo postali njen sestavni del.

Čisto belino prostora, zvočno opremljeno z milnato opero, podlago za premikanje po instalaciji, dopolnjuje tudi škripanje naših stopal. Filc, ki prekriva tla, je omočen z milnico – po več kot dveh tednih razstave je to tudi vidno. Sterilno okolje, ki kar kliče po instagramabilnih fotografijah, se sčasoma obrablja. Pa ne na škodo instalacije same – materialnost neobstoječe milnice postane z mokrimi madeži konkretna. Še tako neobstojni mehurčki puščajo svoje sledove. Še tako sterilno, estetsko in kameri prijazno okolje, ki nas posrka, opozarja na svojo začasnost. Instalacija Strani 22 je visokoprodukcijska, vendar se zaveda svojega omejenega časa trajanja. Po naravi je primerljiva z večjimi instalacijami tipa celostnega okolja, ki zagotavljajo izkušnjo poglobitve, kot so na primer Zrcalne sobe Jajoi Kusame ter instalacije Olafurja Eliassona ali Jamesa Turrella. Vsi trije so svetovno znani in cenjeni umetniki, ki ustvarjajo estetska celostna okolja, ta pa zadnji čas privabljajo predvsem influencerje. Kdo pa se ne bi želel slikati v sobi, v celoti narejeni iz ogledal, v katero so vstavljene pikčaste krogle, ali pred fluorescentno zeleno vodo, ki prekriva celotno galerijo, ali pa pred barvno meglo Turrellovih prostorskih instalacij? A kolektiv Stran 22 žal ni svetovno priznan, kot so velika imena instalacijske umetnosti. Soap Opera bo tako ostala priložnostna instalacija, ki je imela srečo, da je dobila še eno priložnost za bolj razvejano in dodelano izvedbo.

Ko se naveličamo zrenja lastnega odseva v ogromnem mehurčku, ki je vmes že nekajkrat počil in se na novo vzpostavil, se odpravimo nazaj v vežo in od tod še v drugo sobo. Prostor je simetrično nasproten sosednjemu – sprva vstopimo v popolnoma bel prostor. LED-lučke so skrite za obodom arhitekturno in z luknjo poudarjenega vhoda v črno jamo, v katero moramo vstopiti. Nismo povsem prepričani, kaj nas tam lahko čaka. Okrogle odprtine tokrat ne prekriva milnica, pa vendar prava mera previdnosti pred vstopom v črno jamo ni nikoli odveč. Z nekoliko obotavljanja le vstopimo v temačen prostor. Ko že nekaj časa stojimo v temi in gledamo v svetli del prostora, se sproži stroj, ki začne v nas pihati mehurčke različnih velikosti. V množici malih sfer lahko vidimo svoj pomanjšan odsev, če pa kateri izmed mehurčkov ubeži na drugo stran okrogle odprtine, uzremo zgolj odsev bele LED-svetlobe, ki oblikuje sferično mavrico na majhnih in malo večjih kroglah.

Mehurčki prej ali slej popokajo – če ne že v zraku, pa takrat, ko se poležejo po tleh. Milnica lahko s svojo odsevnostjo ponudi začasen vir zabave, s čimer Soap Opera animira svoje obiskovalce, hkrati pa kot glavni element pomenljivo poimenovanega dela opozarja tudi na lastno trivialnost. Obiskovalec tudi nima konkretnejše besedne opore v obliki tiska ali izjav kolektiva, ki bi lahko namigovala na kaj več. To ne pomeni, da ne gre za dobro instalacijo, ravno obratno – trivialen material, temo in samozavestno opozarjanje na hipnost tako dela kot zabave, ki jo to lahko ponuja, se vzpostavi kot eno boljših del sodobne likovne produkcije. Z razširitvijo na celoten prostor galerije postane instalacija skoraj scensko prizorišče za obiskovalce, ki so nepogrešljiv element instalacije. Ne le, da s svojo prisotnostjo sprožajo ustvarjanje mehurčkov – so del in hkrati tudi priče odsevov milnate svetlobe, premikajo mehurčke, se z njimi igrajo, jih ustvarjajo in uničujejo. Kot obiskovalci smo ključni element opere za milnico in občinstvo – ta se za neko občinstvo ne le odvija, temveč je šele z njim lahko izvajana.

Soap Opera je instalacija, ki izpostavlja svoje omejitve kot jasno dejstvo. Ne zanika, da bo obstajala zgolj dva meseca, kolikor traja razstava. Ne pretvarja se, da ni estetska, in ne misli, da bi morala biti kaj več. Poudarja pa izkušnjo in pomen obiskovalca, ki se je znašel v njej – naključno ali namenoma. Kot potniki v vmesnem prostoru pa smo lahko tega zgolj deležni in se prepustimo izkušnji potopitve v totalno okolje.

Foto: Stran 22