Kurbe vseh dežel, združite se!

Kurbe vseh dežel, združite se!

Kulturna ali glasbena novica
4. 10. 2018 - 13.00

Pozdravljeni v Finih umetnostih, kjer se bomo danes posvetili razstavi CODE:RED umetnika Tadeja Pogačarja in njegovega P.A.R.A.S.I.T.E. muzeja sodobne umetnosti, ki jo bo Mestna galerija Ljubljana gostila še do 4. novembra. Razstava CODE:RED monumentalno predstavlja vse dozdajšnje manifestacije istoimenskega projekta. V okviru slednjega Pogačar z raznimi sodelavci skoraj dvajset let raziskuje dinamike seksualne industrije kot oblike paralelne ekonomije.

Pogačar je nedvomno eden od v art sceni najbolje učvrščenih domačih umetnikov in kuratorjev, ne bi pa veliko zgrešili, ako bi dejali, da je obenem eden izmed tistih, ki znotraj domače scene vleče nezanemarljiv del njenih niti. Njegovo ime je splošno sprejeto kot eno izmed ključnih, ko je govora o umetnosti od devetdesetih let dalje. Poleg številnih predstavitev v nekaterih izmed najbolj znanih institucij v tujini je bil namreč izdatno predstavljen in kanoniziran tudi doma. V letu 2014 je Moderna galerija pripravila retrospektivno razstavo njegovega ustvarjanja, kar sam pa je leta 2016 kuriral pregledno razstavo slovenske umetnosti devetdesetih let, v katero je afkors vključil tudi sebe-umetnika in o kateri smo takrat poročali tudi na Radiu Študent. Po zgodovinjenju na državni in samozgodovinjenju na, recimo, para-institucionalni ravni je tokrat pred nami pregled na tako rekoč občinski. Da ekspliciramo: CODE:RED ni razstava tekoče sodobne umetnost, njen namen ni predstavljanje nove umetniške produkcije, temveč je pregled in kodifikacija stare oziroma že dolgo trajajoče.

Slednje je razvidno že iz same zasnove razstave, ki jo je kuratorica Alenka Gregorič osnovala predvsem na monumentalnosti, didaktičnosti in dokumentarnosti. Pred nami so tako v jasno, jedrnato in lahko berljivo kompozicijo razstave vključene močno povečane fotografije in ob njih veliki stenski napisi. Dodanih je par videoposnetkov, posebej posrečeno postavljena sta dva v obeh zadnjih sobah, katerih zvok nas vabi v gibanje naprej. Nekaj arhivskega gradiva je kot slike stekleno uokvirjenega, kot da se bi snovalca razstave bala, da je potrebno vzpostaviti asociativni stik z umetnostjo, da se ne bo izgubila »umetniškost« projektov. Ta strah pravzaprav niti ni čisto iz trte zvit. Pri projektu CODE:RED gre namreč za artivizem, kar je nekakšna aktivistična drža, pri kateri umetnost oz. umetniška komponenta nemalokrat postane le dekla, ki zgolj drži platformo za legitimacijo in osveščanje o izbrani problematiki. Oz. »umetnost«, če to sploh je, si svoj delež prisvoji šele vzvratno, s potrditvijo takega delovanja kot oh-in-sploh-kul v obliki razstave, najbolje v kaki vplivni instituciji. Da nam, itak že prepričanemu pretežno levičarskemu občinstvu, potrdi, kako so bed te stvari in kako je treba nekaj narediti! Ampak kaj, otvoritveno vino je še treba spiti, potem pa domov …

Nekaj ravnokar povedanega je prav gotovo v igri tudi v našem primeru, a vendar moramo projektu priznati sveženj pozitivnih lastnosti. Najprej je tu konsistentnost notranje logike postopanja. Kot je Pogačarjev muzej parazitska institucija, para-institucija, se tudi ukvarja z paralelizmi – v tem primeru s paralelno ekonomijo seksualnega trga in trgovine z ljudmi. Mi dodajamo, da bi v dotičnem primeru utegnilo iti za para-umetniškost. Nadalje, izhajajoč iz institucionalne kritike, Pogačar izrecno razkrije svojo pozicijo s pozivom umetnikom in kuratorjem, naj »stopijo ven iz svojih udobnih pavilijonov … in se pridružijo prostitutkam na ulici«, saj je »čas za skupno akcijo«. Obenem artivizem takrat, ko se je projekt začel, še ni bil domala izpet kot danes, sočasnost, novo in inovativnost pa so tudi nekaj vredni v umetnosti, pravijo.

Posameznih postaj projekta ne bomo razlagali, saj so na eni strani precej partikularne, na drugi pa jih zelo hitro lahko združimo pod skupen rdeči dežnik. CODE:RED je participatoren projekt, platforma za raziskovanje in diskutiranje problematik seksualnega posla kot vzporedne ekonomije, s katerim se imajo delavci in delavke možnost povezati v skupni boj. Prvi pomembnejši dogodek je bil 1. kongres seksualnih delavcev in novega parazitizma v okviru beneškega bienala 2001. Od takrat je cel projekt vozil slalom med aktivističnimi in umetniškimi manifestacijami, med kongresi, pogovori in delavnicami ter bienalnimi, spomeniškimi in performativnimi praksami. V ZDA, Braziliji, Španiji, Tirani, Skopju, Zagrebu, Bangkoku in Ljubljani.

Kar projekt dvigne nad večino drugih artivističnih zadev, je poudarjena skrb za vizualizacijo, kar je izrazito likovna komponenta, delno pa tudi moment vzporejanja z zgodovino umetnosti. Prvo se denimo kaže v sami iniciaciji rdečega dežnika, ki je kasneje tudi postal simbol boja seksualnih delavcev, pa tudi v kreaciji Monapolyja, tematskega Monopolyja, preko katerega igralci spoznavajo trgovino z ljudmi, in organizaciji delavnice za ustvarjanje naglavnih mask. Drugo najjasneje demonstrira začasni spomenik neznani seksualni delavki, etična apropriacija spomeniške forme spomenika neznanemu vojaku.

Skladno z idejo projekta so bile para-umetniške oblike udejstvovanja predvsem razne akcije in performansi, ki so jih izključno izvajali drugi, torej ne umetnik sam. Med njimi naj omenimo perfomans Slačenje z Marxom, ki ga je izvedel berlinski lokalni striptizer v avli Humboldtove univerze pred napisom Marxove 11. teze o Feuerbachu: »Filozofi so svet samo različno interpretirali; gre pa za to, da ga spremenimo«. Slekel se je in tako preobrazil iz pošasti v Supermana in nadalje v Tarzana. Vzeto skupaj gre za nek moment agresivnega vzpostavljanja dis/kontinuitete med akademskim, umetniškim in vsakdanjim. Med mislijo in dejanjem. In obenem za moment postavitve etične prednosti drugemu. Morda za moment smešenja, celo zaničevanja akademskega in umetniškega v prid banalnemu, »realnemu«, tukaj in zdaj? In to v imenu umetnosti? Ali para-umetnosti?

Tudi na razstavi sami interpretativnega momenta ni moč zaznati; kot smo že dejali, je bolj dokumentarne narave. Iz drugega razloga, a vendar smo se tudi sami v prispevku omejili bolj na probleme umetniškega ustoličenja na eni strani in artivizma ter njegovega vijuganja med angažiranostjo in umetnostjo na drugi. Glede izbrane tematike razstave pa vas raje povabimo, da prečekirate delovanje Društva Ključ – centra za boj proti trgovini z ljudmi, denimo tako, da obiščete njihovo spletno stran http://www.drustvo-kljuc.si/.

 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness