Agencijo Magnum je leta 1947 ustanovilo pet fotoreporterjev. Ta generacija, ki je bila zaznamovana z vojno morijo, se je dobro zavedala moči fotografskega medija, prisegali so na fotoreporterstvo, ki ozavešča, izobražuje in s tem prispeva k boljšemu svetu. Zavračali so senzacionalizem, zagovarjali nadnacionalnost ter se oddaljili od nacionalnih in ideoloških kalupov in s tem postavili temelje sodobne fotoreportaže.

Magnum  prvič: Obraz časa je prva skupinska razstava članov te najprestižnejše fotografske agencije s katero so se predstavili izven meja Francije. V letih 1955 in 56 je bila razstava na ogled v petih avstrijskih mestih. Naslednjih petdeset let je zbirka fotografij iz te razstave veljala za izgubljeno, dokler je leta 2006 niso odkrili v kleti francoskega kulturnega inštituta v Innsbrucku, kamor so jo očitno shranili po razstavljanju v Avstriji. Sledila so večmesečna restavratorska dela.

Razstava se prične s tremi fotografijami Roberta Cape, posnetimi leta 1951 v Baskiji na jugu Francije z njimi je zabeležil domačine ob praznovanju vaškega praznika. Pravijo, da imajo te tri fotografije širšo sporočilnost in da merijo na vzpostavitev miru v tej pokrajini. Capa si je pridobil mednarodno slavo s fotografijami, posnetimi med Špansko državljansko vojno v kateri so prebivalci te pokrajine doživljali nečloveške krutosti. Naziv največjega vojnega fotografa mu je leta 1938 podelil Picture Post, posnetek smrtno ranjenega republikanskega vojaka pa je postal simbol Španske državljanske vojne in Capova najslavnejša fotografija. Capa je bil, že za časa svojega kratkega življenja, pravi zvezdnik, nekakšen fotografski James Dean, njegov moto se je glasil: »če nisi posnel dovolj dobre fotografije, nisi bil dovolj blizu«. Umrl je leta 1954 v Indokini, ko je med fotografiranjem stopil na mino.

Drugi po vrsti se nam s serijo poimenovano Dalmacija predstavi Marc Ribout, fotografije je posnel leta 1951, eno leto preden se je pridružil agenciji. Zabeležil je vaško dogajanje v Vrliki, kjer je fotografiral vaščane na živinski tržnici, v dolini Cetine pa je posnel panoramo hribovite pokrajine s čredo koz in s pastirji v prvem planu. Vmes se pojavijo tudi portreti preprostih domačinov, nekatere je portretiral pri delu, prebivalce Dubrovnika pa pri običajnih dnevnih opravkih na stopničastih ulicah starega mestnega jedra. Serija se zaključi s fotografijo ogromnega portreta Tita, naslikanega na platno izpod katerega štrlijo le nogice tistega, ki poskuša to ogromno sliko spraviti skozi vhodna vrata hiše. Očitno se mu je zataknilo že pri odklepanju.

Predstavljena so tudi dela Wernerja Bischofa, enega največjih mednarodno uveljavljenih predstavnikov povojne reportažne fotografije, ki je po koncu druge svetovne vojne prepotoval Evropo in dokumentiral opustošenje. Ni mu bilo všeč da sta v naslednjih letih fotoreporterstvo in tisk postajala vse bolj senzacionalna. Verjetno se je tudi zaradi tega toliko bolj posvetil potovanjem po svetu, na katerih je raziskoval tradicionalne kulture in življenja preprostih ljudi. Razstavljenih je šest njegovih fotografij posnetih v Peruju, na Japonskem, v Kambodži in Indiji.Bischofova dela po umetniški plati brez dvoma prekašajo ostale avtorje na razstavi, njegova likovna dovršenost (tu imam posebej v mislih kompozicijo in širok spekter sivin znotraj njegovih podob) pa kljub temu ne gre na škodo objektivnosti in pristnosti njegovih reportažnih fotografij. Najbolj me je pritegnila fotografija s preprostim naslovom Kambodža, ki prikazuje kmeta s senčnikom, kako po polju vodi dva vola. To je ena tistih nadčasnih fotografij, ki bi bila lahko posneta  takrat, danes ali pa nekje v prihodnje, in bi ob tem vedno delovala sveže. Posebej prepoznavna je tudi njegova fotografija dečka, ki med hojo igra na piščal, za njim pa se odpira pogled na pokrajino v dolini. Ta otrok hitro prikliče asociacijo na Kalinovega Pastirčka. Fotografija je nastala le nekaj dni preden je Werner Bischof v avtomobilski nesreči,  16. maja 1954 v Andih, izgubil življenje. Devet dni za tem pa se je smrtno ponesrečil tudi Robert Capa.

Henri Cartier-Bresson je na razstavi zastopan s fotografijami iz Indije leta 1948, v katerih je zabeležil je Ghandija v zadnjih dneh pred atentatom, njegovo upepelitev ter nepregledne množice ljudi, ki so se ob tem nesrečnem dogodku prišle poklonit svojemu vodji. Februarja 1948 je revija Life objavila njegovo fotoreportažo, ki velja za eno najpomembnejših reportaž, kadarkoli objavljenih v ameriškem tisku. Cartier-Bresson je kariero začel kot neodvisni fotograf, je ustanovi član agencije Magnum in je že zelo zgodaj dobil ugled žive legende fotografije, umrl je leta 2004, star 95 let. 

Sledi fotografska reportaža iz snemanja filma Dežela Faraonov režiserja Howarda Hawksa, leta 1954 jo je zabeležil Ernst Haas. Snemanje se je odvijalo v Egiptu na prostem, fotografije pa prikazujejo kolosalne prizore, v katerih je udeleženih štiri tisoč statistov, izpostavljenih hudi sončni pripeki in peščenim viharjiem. V nadaljevanju nas razstava popelje skozi podobe otrok, ki jih je v posrečeno spontanih momentih, največkrat med igro, posnel Erich Lessing leta 1954 na Dunaju. Istega leta je Jean Marquis na potovanju po Madžarskem dokumentiral kulturo in življenje prebivalcev v mestih in na podeželju, ob tem pa je zabeležil tudi navade ob binkoštnem praznovanju. Na fotografijah se včasih bolj, drugič manj izrazito pojavlja tudi kovinski doprsni kip Stalina, ki jasno sporoča, da smo prestopil na vzhodno stran železne zavese.

Razstavo zaključujejo dela fotografinje Inge Morath, posneta leta 1953 v Londonu za časopis Holiday. Podobe beležijo skoraj srh vzbujajoče angleške konzervativne aristokrate, oblečene po viktorijanski modi. Ena od slik prikazuje Lady Nash odeto v krzno, na glavi pa ima enega tistih angleških klobukov z obvezno tančico. Ob njej zvesto stoji njen voznik v črni šoferski uniformi, ki je videti ponosen, da lahko opravlja tako pomembno dolžnost za družbeni razred v katerem ljudje z rojstvom dobijo tako spoštovanje, da si ga tisti iz nižjih razredov za časa svojega življenja nikdar ne pridelajo. Takih podob danes ni več moč opaziti na Londonskih ulicah, ideja pa je še vedno premočno prisotna, posebej v luči nedavnega praznovanja šestdesetletnice vladanja kraljice angleškemu imperiju.

Fotografije Obraza časa nas veliko bolj fokusirajo na zabeleženo dogajane, kot pa na sam fotografski medij in dokler bodo te fotografije gnale gledalce, da se zamislijo nad prikazanimi podobami in dogodki, jih ne moremo označiti za zastarele. Morda pa šestdeset let ni tako zelo dolgo obdobje, ko si včasih predstavljamo  - ali pa se je svet v vsem tem času tako zelo malo spremenil.