Mesta trohnenja

Pravkar predvajani odlomek je del videoeseja Nena vizualne umetnice Đejmi Hadrović, ki je zanj prejela nagrado skupine OHO. Ta je bila podeljena 5. maja, razstava prijavljenih del vseh štirih nominirank pa bo v galeriji P74 na ogled še do 20. maja.

V videoeseju Nena umetnica predstavi vsakdanjik v Bosni in Hercegovini živeče upokojenke, svoje babice Zahide. Esej se vzpostavi kot dnevniški zapis na dveh nivojih: kot zabeleženje Zahidinega dneva in hkrati kot dnevniški zapis umetničinega obiska in opazovanja svoje sorodnice in njenega okolja, pri čemer njen pogled na socialni položaj in okolje prepleta s svojim. Zahidino pripovedovanje se zlije z avtoričino usmeritvijo pozornosti na domala umetelno zložena drva. Ta kot zid zavzamejo cel kader, vendar podoba v sebi nosi trpkost, saj premočena od naliva še dolgo ne bodo nudila toplote. Toploto in domačnost pa avtorica vpelje s kadrom kuhanja kave na štedilniku na drva. Cvrčanje vrele vode, ki kapne na razbeljeno kuhalno površino, se prelije z dežjem, ki lije in napolnjuje sicer skopo uporabo zvoka v celotnem delu. Skozi zarošeno okno avtomobila ali z dežnimi kapljami zamazan objektiv spremljamo podobe propadajočih stavb. Zanje se zdi, da v močnem nalivu, četudi so bile zgrajene iz nečesa trpežnejšega od lesa, prav tako počasi trohnijo. Đejmi z babico obišče njeno prejšnje, zdaj propadajoče domovanje. Tam Zahida spregovori o času, ko je bila zaradi vojne svoj dom primorana zapustiti.

V eseju ni natančno izmerjenih in postavljenih kompozicij, visokoločljive slike ali barvne korekcije, vendar bi bilo te formalne odločitve napak interpretirati kot izraz estetike grdega. Podobe, ki smo jim priča, niso brutalne ali kričeče, temveč tihe in na trenutke poetične. Umetnica se osredotoči na iskanje ravnovesja med svojo neposredno vpletenostjo, ki gledalki omogoča vstop v tematiko, in odmikom, ki bi skozi sicer osebno zgodbo ponujal pogled na širšo problematiko. Tega ne počne zato, da bi podobam in pripovedi odvzela njihovo inherentno bolečino in nepravičnost, in ne zato, da bi jim jo vsilila na estetski ravni, s katero bi se prelile v kliše, ko bi gledalko prepričevale o svoji tragičnosti.

Zahidin odnos do svojega trenutnega položaja, ki ga bežno komentira med potjo na banko, kamor gre plačat položnice, je stoičen. Njena pripovedovanja o času vojne, ko je bila primorana zapustiti svoje domovanje, izzvenijo kot da jih že leta pripoveduje enako, z istimi poudarki, ne da bi se v tem času zanjo ali na ravni države kakorkoli spremenilo. Z dokumentiranjem bivanja svoje babice umetnica pokaže na zgodbe žensk, ki so ali pa še zmeraj živijo na nekdaj vojnih območjih. Njihove zgodbe so pogosto predstavljene precej enoznačno. Osredotočene zgolj na žalovanje za padlimi družinskimi člani, medtem ko pa same po koncu vojne ostajajo v negotovem položaju, pogosto brez kakršnekoli lastnine ali premoženja in zadostne sistemske finančne, infrastrukturne, zdravstvene in duševne pomoči.

Zahodnih upodobitev balkanskih žensk se Hadrović loti tudi v delu Zahida je feministka – serijo fotografij svojih babic Zahide in Bagajate, natisnjenih na bombažno platno. Z njimi se Hadrović zoperstavi zahodni upodobitvi Balkana kot tradicionalnega, patriarhalnega in ujetega v neki preteklosti. Uporabi materiale in postopke, ki odzvanjajo ravno te pridevnike – fotografije natisne na blago, fotografira subjekte pred ruševinami, vendar pa podobe pospremijo ročno zabeleženi zapisi, kot je ta:

Moja babica Zahida je preživela drugo svetovno vojno, jugoslovansko vojno, prometno nesrečo, rojstvo šestih otrok – prvi je umrl. Bila je poročena z alkoholikom, ki jo je pretepal. Pristal je v zaporu, obtožen umora. Po trinajstih letih ga je Tito izpustil. Med vojno je podkupovala vojake z doma gojeno marihuano, da je lahko preživela.

Na eni zmed fotografij v tej seriji se ob Zahidi pojavi tudi sama. Uokvirjeni s podboji manjkajočih vhodnih vrat zapuščenega in propadlega domovanja, ki ga že prerašča trdoživo grmičevje, babica in vnukinja v natančno insceniranem izrezu nepremično strmita v objektiv. Ta podoba se pojavi tudi v eseju Nena, z njo pa umetnica zapusti pozicijo odmaknjene opazovalke in se premesti v pozicijo subjekta.

Jaz sem dost vključla tut lastno družino...

Tako se vrnemo k začetnemu opažanju o prepletu njunih pogledov znotraj dnevniškega zapisa, ki poleg tega deluje tudi kot portret. Sprva kot portret Zahide, nato pa se z vpletenostjo umetnice delo vzpostavi kot medgeneracijski portret. Prikaže upodobitev odnosa med nekom, ki živi na izvoru korenin tistega, ki se k njim in k preteklosti, ki dozdevno ostaja nespremenjena, periodično vrača in jih zapušča. Četudi sprva ni v ospredju, je umetničina pozicija ves čas jasna in natančno izražena. Sama se namreč ne brani avtobiografskosti in subjektivnosti lastnega izraza in nenehno preigrava svojo neposredno vpletenost v problematike in zgodbe, ki jih obravnava v svojih delih.

Hadrović o družbenih problematikah spregovori skozi drobne vsakdanje geste. V video delu Prečkanje meja tako opazujemo mlado žensko, ki nosi okrog glave ovit šal, s katerim izkazuje svojo muslimansko veroizpoved. Medtem ko kadi cigareto in si med kontemplacijo svojega odnosa do islama sname šal, ki ji je pred tem pokrival lase, se čeznjo projicira in pomnožuje stavek Jaz sem muslimanka, ki ga nato začne izgovarjati tudi sama. Ko skadi cigareto, zapusti prizorišče in kader-sekvenca se konča. Na podoben način v video delu Prečkanje meja preizprašuje status priljubljene jedi in pomenov, ki jih poleg označevalca za to jed pripisujemo besedi burek. To stori tako, da posname njegovo izdelavo. Delo tako podobno kot Prečkanje meja skozi vsakdanje geste in navade neposredno obravnava nek aspekt identitete, ki je lasten tudi njej. Tako se tudi v Neni vrne k podobam, s katerimi se zlahka identificiramo in približamo gledišču drugega, četudi bi jih prav tako zlahka označili za pričakovane in klišejske – k zakurjeni peči, džezvi kave in šumu priljubljene radijske postaje.

Fotografija: Đejmi Hadrović, kader iz videoeseja Nena