In tako se z Velikonjo vlečeva po mestu proti Galeriji Škuc. Mimo naju gredo telesa, rahlo upognjena in namenjena, venomer namenjena in gromka. Jaz razlagam, da sem trikrat prebrala napovednik za razstavo hrvaškega umetnika Alena Floričića, ki si jo bova čez trenutke ogledali, in da je tradicionalno polna splošnih floskul, ona pa iz taistega napovednika vzame ter ponavlja: unheimliche, unheimliche, unheimliche.

Minejo trenutki in vse je jasno, vse skrito je pred očmi. Floričić razstavlja serijo videov, ki pod krovnim nazivom Video 1998-2015 na plano in na platno pripeljejo vse posledice potlačitev posameznikov v družbi - ta Freudov Unheimliche, ki se zgošča v telesih, vpetih v konstantni linearni pogon ter v smeri uspešnosti in učinkovitosti.

Naj orišem, kaj se prikazuje na videih, pa bo tudi vam takoj jasno: na enem je moški obraz, posnet z ribjo lečo. Kot mesec vzhaja in zahaja, pri čemer v eno smer ekstremno upočasnjeno govori, v drugo pa zgolj še bulji. Na drugem so mišičaste moške roke, ki se znova in znova poskušajo izvleči iz vode, udrihajo po pomolu, hlastajo po kopnem ali pač cilju. Na tretjem je moško telo posneto iz žabje perspektive, v neznosnem tremorju je, a hkrati nepremično leži v praznini, alienirano, anihilirano in kot takšno zgolj imaginarij sebe. Nato je tu loop para, moškega in ženske, ki nepremično stojita na vrhu planine, v njiju udriha burja, a se ne premakneta. Spominjata na podobi iz slike American Gothic Granta Wooda. Sta, kar morata biti, torej par, ki je zlepljen skupaj in le tako realiziran, a njuni podobi sta mrtvi in niti najhujši sunki ju ne bosta oživeli. Celovitost perspektiv zaokroži video cirka desetih identičnih moških podob, ki se nam kažejo iz profila, ko dirkajo na mestu, eden po eden se zaustavijo in nato gredo od začetka. In zopet od začetka. Od začetka. Od začetka. In ves čas na začetku.

Ugibam, da je za podobo v videih avtor uporabil kar sebe. A to ni ključno, saj je preko serije nagovorjena tudi univerzaliziranost družbe preko vsakdanjega početja. Je pa vsekakor bistveno, da gre za moško podobo ali bolj za moškost, saj prav ta kroji družbeno oblast in njene ideologije, a ju tudi konzumira, skratka, ciklično ustvarja in živi posledice samega sebe. Slednje so vidne v nevrotičnem stremljenju navzgor, pa v repeticiji, ki se venomer izvaja na mestu - na istem mestu.

Če kustusov napovednik govori o distorziranem telesu, ki da je zgolj posnetek, na katerem se dogajajo posegi, v svoji interpretaciji raje sežem korak dlje od Baudrillarovega simulakra. Menim, da se posegi družbenih srhljivosti kanalizirajo natanko v telo – tudi ko si je to v posnemanju sebe spodkopalo vso avtohtonost. Navzven je sicer videti kot izklesan aparat, a se na in v njem kopičijo posledice neprestane operativnosti ter ga tako transformirajo v odlagališče amortizacijskih odpadkov.

Ko tako Floričić pokaže paradoks med napredkom, ki je seveda fantazma, ter slepo avtodestrukcijo, ni več čuden niti trend trajnostnega razvoja in skrbi za zdrave podobe teles, ki tako obsesirata ljudi. Paranoidni shizofrenik, norec na trati, sodobni človek, torej, v resnici ne živi v zablodi, da ga želi nekdo uničiti. Le uvidi ne, da tega nekoga ustvarja sam ali pa to že je.

Floričićeva razstava je gotovo ena boljših postavitev zadnjega časa. Gledalki pušča zgolj še vprašanje, na kateri točki se bo navidezni perpetuum mobile uničil. To pa, upam, izvemo že v naslednjem avtorjevem videu.