V današnjih Finih umetnostih bomo zavetje pred julijsko vročino iskali kar v dveh galerijah – v galeriji Fotografija in Ravnikar Gallery Space. V prvi se pod naslovom Drastični ukrepi predstavljata Maruša Uhan in Andrej Lamut, ki se, kot lahko preberemo v spremnem besedilu, ukvarjata z naravnimi pojavi, predvsem z njihovimi temnimi platmi. Lamut dokumentira invazivne rastline, in jih z vizualno manipulacijo pretvori v očitne in rahlo grozeče tujke, nekje med rastlinami in nezemljani iz filmov. Uhan pa svojo fascinacijo nad neukrotljivostjo vremena poteši v avtopralnici, ki jo razume kot pomanjšano obliko nevihte. 

Delo Maruše Uhan ima več patosa in je v svojem sentimentu še najbližje nemškim romantičnim slikarjem. Gledalec s podesta galerije zre navzdol na avtopralniške krtače, kot Friedrichov popotnik na meglene vrhove, nad katere se je povzpel. Sestop s stopnic pa projektu ponudi določeno mero narativnosti; ko se krtačam približamo, nas nenadoma preseneti njihova čudno počlovečena prezenca. Video, ki se predvaja takoj ob vstopu v galerijo, gledalca vpelje v ritem umetno upočasnjenega delovanja avtopralnice, dokler se njihovo naključno vihranje in škropljenje ne zdi kot skrbno koordiniran ples. Tako je ob soočenju gledalca s pravo krtačo, ki je za nameček približno njegove velikosti, videti, kakor da prva, vzravnana in z resami, zaustavljenimi v zamahu, v obrednem plesu bdi nad drugo, ki je omahnila na tla. Tam zdaj leži, malomarno zavita v črni polivinil, tako rekoč vrečo za truplo. Tematsko bolj skladna s konceptom razstave, ki naj bi raziskovala dihotomijo med željo in nezmožnostjo obvladovanja narave, je tretja, ki v enakem črnem ovoju premagano sloni v kotu, napisi na njej pa nam sporočajo, da je tako za našo varnost.

Če torej beremo te kose tako, kot nam veleva obrazstavni tekst, torej zgolj kot simulacijo nevihte v obvladljivi obliki, nam ta čudna človeškost zlahka uide. Tako ne pridemo dosti dlje od prežvečene fascinacije nad veličino vremena, nad njegovo neulovljivostjo in nepredvidljivostjo. Morda pa se ravno v nepričakovani empatiji, ki jo izzovejo ti kuštravi resasti stvori, skriva kritika nepremišljenega človeškega hlastanja po vsem, kar je mogoče kakorkoli unovčiti. 

Ta estetizirana avtopralnica obvladuje večino prostora. Tudi stene so prekrite bodisi s fotografijami iz videa, bodisi z izseki njegovega besedila; kolažem različnih dejstev o vremenskih pojavih. Lamutova dela pa zato, prav tako kot njihovi subjekti, delujejo invazivno. Obenem pa ne dobimo nobene potrditve, da je bila invazija zavestna kuratorska poteza, ki bi sicer tematsko obogatila razstavo; bolj je videti, kakor da je del galerijskih sten nekako po naključju pripadel nekomu drugemu. To gre v škodo Lamutovemu delu, ki je vizualno sicer asketsko, toda konceptualno dovolj zanimivo. Najzanimivejši detajl je nosilec fotografij. To je grobo obdelan, rjavkast papir, izdelan iz japonskega dresnika – invazivne rastline, in tako predstavlja točko, na kateri je ta projekt najbolj zgovoren, saj je to umetnikovo odločitev mogoče brati kot naiven poskus maščevanja rastlini ali kot ironično nasprotovanje okoljevarstvenim implikacijam razstave. Ker pa na razstavi odločno prevlada delo Uhan in njena romanticizirajoča nota, ta aspekt nekoliko izzveni ter spodreže učinek Lamutovega dela.

Če se Lamutovo delo zažira v delo Uhan, sta Gašper Kunšič in Živa Drvarič, ki skupaj razstavljata v Ravnikar Gallery Space na postavitvi z naslovom Začarani krog bolj enakopravna. Prostor je razdeljen na dve polovici. Na eni dolgi steni se vrstijo Kunšičeve risbe, nasproti, med okni pa se vijejo skrivnostno podaljšani in zviti žeblji ter nemo čakajo nedelujoča stikala za luči Žive Drvarič. Na vmesni steni pa visita še dve njeni grafiki. Videti sta, kakor da so sence, ki jih mečejo sobne rastline ter rolete, iz stene zlezle na platno. 

Oba umetnika delata vidno določeno navlako, ki v vsakodnevnih situacijah sicer uide zavestni percepciji. Drvarič navlako samoumevnih detajlov v razstavnem ali kateremkoli drugem prostoru modificira, dokler njene namembnosti ne zamenja pripovednost, na drugi strani pa Kunšič vizualizira zvočno kramo trashy popevk. Tudi pri tej vizualizaciji pride do določene modifikacije vsebine; deloma zato, ker verze iz izbranih pesmi prevede v angleščino. Še bolj pa, ker ima umetnikova značilna estetika močne kvirovske implikacije, ki so  kulturnemu okvirju, ki proizvaja to glasbo, tuje. Kljub temu da so si njuna izhodišča in postopki podobni, nas torej pripeljejo do različnih učinkov. Ideja, ki naj bi po besedah kuratoric povezovala tkivo razstave, je preizpraševanje konvencij, od vsakodnevnih, bolj banalnih, do socialnih z resnejšimi posledicami, ki jih Kunšičeve igrive risbe navidez sicer ignorirajo. 

Drvarič operira z minimalnimi sredstvi, ki jih pogosto povezujemo z institucionalno kritiko, saj razstavni format dekonstruirajo z izpostavljanjem tistega samoumevnega. Pri njenem delu zato ključno vlogo odigra prav galerijski dispozitiv, ki tako rekoč šele naredi vidne te neznatne detajle ‒ stikala, žeblje ‒, ki se skorajda skušajo zliti s prostorom. Medtem Kunšičeve risbe s svinčniki v njegovi značilni barvni paleti modrih, rožnatih in vseh vmesnih odtenkov, bodejo v oči. Ta dela se hranijo s pogledi, prav tako kot vsebine, katerih naslove apropriira.

Drage poslušalke, mogoče se sprašujete, zakaj tokrat tako hitimo čez analizo razstav, še bolj pa, čemu sploh obravnavamo kar dve naenkrat. Si mar ne zasluži vsaka svoje poglobljene kontemplacije in zadostnega časa v etru? 

Če razstavi postavimo eno drugi ob bok in ju preko palca primerjamo, lahko hitro naštejemo kar nekaj podobnosti; prva od njih je že dejstvo, da sta obe nastali pod očesi iste kuratorske zasedbe, to so očesa kuratork revije ETC. Drugič, obe razstavi sopostavljata dva avtorja. Obe dvojici imata, tretjič, nasprotujoči si estetiki, predstavljata pa se pod, četrtič, ohlapnim naslovom in konceptom.

Vidite torej, drage poslušalke, da smo v tej rahlo površni recenziji zgolj ubrali isto pot kot kuratorice; Ajda Ana Kocutar, Lara Mejač in Lara Reichmann. Na ta način namreč lahko definiramo tudi problem, ki je prav tako skupen obema razstavama – to je prav njuna neodločnost, ki je posledica kombinacij po ključu površnih asociacij. Ko skušajo kuratorke v obrazstavnem tekstu zajeti koncept razstav, vse skupaj izpade medlo in nekoliko redukcionistično za delo posameznega avtorja.

To lahko konkretno ilustriramo kar na primeru Kunšiča, katerega samostojna razstava se je pred kratkim zaključila v galeriji ŠKUC. Tam je imel umetnik prostor ustvariti bolj koherentno in kompleksno pripoved o domu in identiteti, zato je bilo gledalcu bolj jasno, čemu je namenjeno to vizualno prevajanje popularnih komadov. Ne moremo reči, da brez konteksta ostalega opusa tokrat razstavljena dela ne funkcionirajo, vendar je njihov polni potencial kompromitiran. Še posebej, ker je čeznje poveznjen koncept, ki mora zaobjeti dve sicer očitno avtonomni deli, dva umetnika, dve estetiki.

Uredništvo revije ETC je zavezano predstavljanju mladih avtorjev, s temi pa je Slovenija kar prenasičena, zato jim je tu težko karkoli očitati. Škoda pa je, da so rezultat tega nekoliko nepremišljene postavitve, ki izpadejo same sebi v namen.

Asociativno združevala je Neža U.