Ko je nekoč receptor v hotelu vprašal gosta, ali želi spati v prazni ali polni postelji, ga je posredno zanimalo, ali želi plačati tudi za erotične usluge ali ne. Pridobivanje dela preko postelje, ali vsaj sklepanje poslov v njej, so jezikovne fraze, kjer postelja predvsem označuje človeške odnose in ne oblikovalskega objekta. Izhajajoč iz postelje kot metafore človeškega stanja, jo razstava Nespečnost. Postelje v zgodovini in sodobni umetnosti (Sleepless. Beds in History and Contemporary Art) jemlje kot oder rojstva, ljubezni, bolezni, smrti, osamljenosti, nasilja in zgodovinskih trenutkov.

Treba je opomniti, da je pred vsega nekaj meseci bila na ogled tematsko podobna razstava Stoletje postelje (The Century of Bed) v sklopu Vienna art faira. Projekt je zbral nekaj kustosov ali kustosinj, med njimi tudi Alenko Gregorič, kustosinjo Mestne Galerije. Razstavi sta k isti temi pristopali iz povsem različnih kotov, saj The Century of Bed posteljo razume kot mesto prekernega dela, mesto prekrivanja posla in prostega časa, privatnega in javnega, samote in digitalne izpostavljenosti.

Novo odprta razstava Nespečnost. Postelje v zgodovini in sodobni umetnosti prav tako razpravo povsem zanemari in raje koncipira dovolj obče tematske predale, s čimer pušča zelo malo prostora za drugačen pristop k razmisleku pomena postelje. Mogoče je razlog za tak pristop dejstvo, da je razstava prirejena v muzeju 21. stoletja, instituciji, ki želi biti avantgardna, a vendar dovolj dostopna širši publiki. Muzej 21. stoletja je del muzejskega kompleksa Belvedera in je mišljen kot mesto umetniške produkcije, recepcije in refleksije s fokusom na lokalne umetniške prakse dvajsetega in enaindvajsetega stoletja znotraj mednarodnega konteksta. Čeprav muzej poudarja raziskavo kot mesto diskurza, nestrinjanja in eksperimenta, je na razstavi izpostavljen reprezentativni karakter posameznih del in ne njihova vsebina.

Takšen je tudi prvi stavek uvodnega teksta, ki poudari, kako bed-in akcije Johna Lenona in Yoko Ono opozarjajo na politični potencial postelje kot mesta protesta, in prazno obljublja temo političnosti, ki na razstavi nikakor ni dominantna smer kuratorskega koncepta Marija Condognatoa.

Razstava Nespečnost. Postelje v zgodovini in sodobni umetnosti se razteza na dveh nadstropjih muzeja in predstavlja številne renomirane umetnike in umetnice, konfrontira dela starih mojstrov in sodobnih, modernih umetnikov, oblikovalske predmete in dokumentarni material. V prvem prostoru je mehkobi Thonetove zibelke, narejene iz upognjene bukovine, nasproti postavljena hladnost množine rje otroških postelj Anselma Kiefera. S tem je poudarjena osnovna teza razstave o postelji kot objektu vseobsegajočega odra človeških stanj od rojstva do smrti. Začenši z rdečo nitjo prinaša prvo poglavje temo rojstva z razstavljanjem številnih otroških postelj, prizorov rojstva in podobno. Zelo deskriptiven pristop na več mestih delo razbija in terja od nas kompleksnejše razmišljanje.

Prostorske tematske celote v podobnem tonu nadaljuje razstava, ki jo spremlja tekst enostavnih naslovov, kot so ljubezen, smrt, bolezen, osamljenost, nasilje, politično in mitološko. Dosežki, sami po sebi vredni pozornosti, postajajo deli opisnih prizorov posamične teme, čeprav jim njihova vsebina pogosto obče ni primarna. Primeri celot pod naslovom Ljubezen obdaja dela prikazujejo seksualne akte in/ali aluzije, postelja pa je povsod prisoten motiv. Tako so se pompejska freska, Carraccijeva gravura in Rembrandtova grafika znašle ob boku s selfie-tehnološkim prizorom seksualnega akta mladega para, delo reklamnega fotografa Olivera Toscanija, ali pač prepoznavnejšim delom Sarah Lucas Au Naturel. In če večina del prikazuje človeške figure v vsaj malo erotični pozi, Sarah Lucas z melonama, prazno kanto, kumarico in pomarančama, postavljenima na vzmetnico, aludira na žensko in moško seksualnost.

Prav tako dela, ki so v prostorih, posvečenih temam bolezni in smrti, karakterizira ista repetativnost pričakovanih motivov bolniških postelj in pokojnikov. Četudi stilsko zelo različni, vzbujajo dolgčas, saj se odstopanje od stereotipnega prikaza pokojnika ali bolnika redko pripeti. Delo, ki pozitivno odstopa, je Jimmie Durhamov A Stone Asleep at Bed, kjer je postelja popolnoma uničena pod težo ogromnega kamna.

Teme nasilja in političnega predstavljajo odrejeni odmik dolgočasnega predalčkanja, četudi same puščajo vtis nedorečenosti. Tema nasilja je izražena z nasiljem v postelji in skozi zelo eksplicitna dela, kot je postelja prepojena s krvjo, v delu Jannisa Kounellisa, Artemisie Gentileschi ali dunajskih akcionistov. Z druge strani so razstavljeni prizori postelj v zaporniških celicah, najzanimivejše so fotografije praznih postelj, kjer se izvaja smrtna kazen, avtorice Lucinde Devlin. Brez večje deskriptivnosti prikazuje trenutek med preteklo in bodočo usmrtitvijo.

Le nekoliko del na razstavi o posteljah govori na drugačen način, primer del dua Fischli/Weiss, ki z vzglavniki ustvarjata planinske pejsaže, ali tekstualno delo Yoko Ono Painting to be slept on, pri čemer umetnica zahteva, da se po več kot stotih dneh spanja na sliki, ta slika lahko obesi.

Potencial del, ki se drugače dotikajo teme postelj, obče ni izkoriščen. Namesto tega je ustvarjena dovolj berljiva, pop razstava, vsebinska globina kuratorskega koncepta pa je nadomeščena z imeni slavnih umetnikov in umetnic ali v vlogi protagonistov in protagonistk njihovih del.