Nekje sredi devetdesetih se je Vuk Ćosić odločil med besedi net in art postavil piko. S tem dejanjem je ločil umetnost, katere medij je sam internet, od splošnega izraza za umetnost, dosegljivo na svetovnem spletu. Tako se je tudi po zaslugi Ćosića in sodelavcev net art vsaj za nekaj let prebil v ospredje svetovnega umetniškega dogajanja. Danes, ko je prvotni net art skoraj že povsem izginil, se zdi galerijski pregled pomembnejših del že povsem primeren.

Razstava Net.art v Mestni galeriji Ljubljana kustosov Vuka Ćosića in Alenke Gregorič ponuja pravi insajderski vpogled v mednarodni izbor nekaterih najbolj markantnih primerkov spletne umetnosti. Prvo nadstropje Mestne galerije zaseda starejša generacija pionirjev net arta. Ker gre za digitalno obliko umetnosti, so avtorji predstavljeni s pomočjo hommageov [omažev] ali pa preslikav. V drugem nadstropju pa so po izboru razstavljena dela mlajše generacije umetnikov. Ti so bili k sodelovanju povabljeni po izboru starejše generacije iz prvega nadstropja.

Kot poudarja kustosinja Alenka Gregorič, je sam poizkus galerijske predstavitve spletne umetnosti paradoksalen. Prvotna ideja je namreč bila ravno s pomočjo interneta odmakniti se od institucionalnih oblik umetniškega delovanja. Najbrž so zato določena dela razstavljena v masivnih okvirjih. Ali gre pri tem za ironizacijo lastne pozicije ali pa ozir na dejstvo, da čas nepovratno spreminja percepcijo umetnine, nismo uspeli izvedeti. Vsekakor pa net art izgleda nekako kul v pozlačenih baročnih okvirjih.

Razstava, ki bo na ogled do konca meseca avgusta, predstavlja tudi svojevrsten poklon slovenskim spletnim umetnikom. Ustanovni člani Ljubljanskega digitalnega medijskega laboratorija, danes znanega kot Ljudmila, med njimi še posebno Vuk Ćosić, spadajo med pionirje net arta. Po besedah Alenke Gregorič naj bi bil vzhodno evropski net art ves čas vključen v diskurz tistega zahodnega umetnostnega sistema.

Pri tem lahko delitev evropske umetnosti na zahodno in vzhodno s strani predvsem zahodne strokovne javnosti razumemo le kot gospodarski in kulturni neokolonializem. Bogati zahod je gospodarsko osvajanje vzhoda skušal legitimirati preko domnevnih kulturno-zgodovinskih razlik. V primeru spletne umetnosti je, kot nam kaže pričujoča razstava, takšna delitev povsem neprimerna.

Prihod interneta v civilno sfero predstavlja zgodovinski trenutek nove svobode in novih možnosti za vse udeležence ne glede na kulturne in ideološke delitve. Morda je percepcija pojma svobode res bila različna med vzhodom in zahodom, vendar je bil kreativni naboj trenutka povsem univerzalen.

Net art prav res izvira iz nekih bolj optimističnih in idealističnih časov. Prvotni net artisti so internet razumeli kot prostor svobode in kreativnosti. Za trenutek se je zdelo, da bo internet, tako kot rokenrol, spremenil svet na bolje. Iz današnje perspektive lahko le ironično ugotovimo, da je nekaj vendarle bilo na tem, ampak na žalost so tudi kapitalisti in menedžerji razmišljali na podoben način.

Kapital je hitro opravil s subverzivnim in revolucionarnim potencialom interneta na enak način kot s psihoanalizo frankfurtske šole. S popolnim cinizmom ga je spremenil v paradnega konja potrošniške ideologije ravno skozi obljube drugačnega sveta in boljšega življenja.

Tako svojevrstna samoukinitev net arta na koncu tisočletja nikakor ne preseneča. Vstop kapitala v svetovni splet pomeni njegovo profanizacijo in banalizacijo. Preprosto povedano, net arta prve generacije je bilo konec na točki, ko je bilo konec interneta v tisti obliki, kot ga je net art poznal.

Ta ugotovitev nas pripelje do emergentnosti in nestabilnosti kot bistvenih lastnosti interneta. Umetnost, ki je ustvarjena v takšnem spremenljivem okolju, je izrazito minljive narave. Razstava Net.art nam skozi predstavitev starejših del ponuja nostalgičen vpogled v nekdanji videz in funkcionalnosti zdaj že povsem pozabljenih inkarnacij interneta. Na ta način, bolje kot vsebina posameznih del, celotna razstava dobro ilustrira stanje konstantne spremembe, v katerem se nahajajo sodobne družbe ter svetovni splet kot njihov fenomen.

Reminiscence aski-arta, starih web browserjev in večminutnega downloadanja fotografij vseeno ne prikrijejo dejstva, da je net zdaj zares mobilen. Osvoboditev od računalnika predstavlja zadnjo stopnjo evolucije pojava, ki je sedaj več kot le medij. Zato ni paradoksalna galerijska ali muzejska postavitev Net arta, temveč sam internetni medij, ki se nenehno preoblikuje in izmika opredelitvi.