V tokratnih Finih umetnostih se bomo posvetili razstavi umetniškega tandema Small but dangers, ki se je otvorila 7. marca v galeriji Škuc. Kljub temu da ta sicer nosi naslov Ni isto, pa krovna in prepoznavna gesta Small But Dangers ostaja zvesta točno določeni politiki razstavnega medija. Tudi na tokratni razstavi dvojica operira z naborom del majhnega formata, ki vključuje najdene objekte, readymade, kolaže, objekte, tekst in slikarska dela. Ti zaradi svoje formalne preprostosti obljubljajo neposrednost, ki pa se kmalu izkaže za bistveno nedostopno. Navidez arbitrarno izbrani fragmenti in vsakdanji predmeti so v namenoma klasični white cube postavitvi objektov pripeljani do površine lastne podobe.

Delovanje dvojice sicer temelji na izrazito materialnem postopanju z medijem, a to nikakor ne izključuje ukvarjanja s pomenom in jezikom. Slednje je izpostavljeno tudi v besedilu kuratorja razstave, Vladimirja Vidmarja. Ta zapiše, da je, citiramo, “v osrčju prakse SBD prav uporaba znakovnih sistemov za ustvarjanje novih realnosti: znakovni sistemi proizvajajo lasten smisel. S tem vstopamo v samo osrčje strukturalistične lingvistike in bi lahko postopke SBD brali kot refleksijo premis in paradoksov velikega Saussurjevega projekta,” konec citata. Fragmenti posameznega dela - če bi sploh lahko v govoru izolirali ali se osredotočili na eno samo delo - tako sicer tvorijo tekst, vendar so ti znaki kriptični in enigmatični, v svojem temelju ne-celi.

Zlomljeni deli gradijo ukrivljene fragmente sistema, ki vzpostavlja zahtevo po tem, da vanj vsakič znova in z naporom vstopamo. Njuna dela neposredno ne sporočajo ničesar niti nimajo direktnega zunanjega referenta. To v branju njune prakse gledalca vrača nazaj v drsenje po površini sistema in njegove svojevrstne sintakse, ki jo spretno vzpostavljata z združevanjem heterogenega likovnega materiala in principov različnih umetnostnih praks. Da ne pomeni nič, pa ne pomeni, da tudi nima smisla. Dela napotujejo ravno na neko drugo raven smisla, ki se pojavi s kroženjem elementov znotraj sistema samega in usmerjanja nazaj na njih. Ravno zato, ker elementi del SBD zavestno prekinjajo vez z neposrednim zunanjim referentom, lahko v svojem delu raziskujeta plast smisla in nesmisla, ki je od pomena ločena.

Pri razvozlavanju teh enigmatičnih del igrajo - v odsotnosti obrazstavnih besedil - naslovi ključno vlogo. Naslovi, kot so Flodr, Thin line, Na meji, Delež, Haha, Prazne obljube, kažejo na pravega in odmikajo od njega, ga zanikajo kot možnega in poudarjajo izrazito izvenjezikovno ali celo antijezikovno naravo del s tem, da s svojo prisotnostjo pretendirajo na branje skozi jezik, pa vendar lahko samo nakažejo tisto, kar se tudi v samih delih izmika označitvi. Naslov se da tudi v praksi SBD razumeti kot dogodek, ki lahko zaplati barve podeli metafizične razsežnosti ali nasprotno skorajda predmetno oprijemljivost. V visokem modernizmu je tako veliko slik brez naslova ali pa je ta povsem opisen, na primer Orange, red, yellow, Horizontal line. SBD z dvoumji, namigovanji, zanikanji in tavtologijami izkoristita ravno to dimenzijo in potencialnost.

Kljub ploskovitemu nosilcu večine del je na pričujoči razstavi gledalcu upravičeno nelagodno obravnavati predstavljena dela kot slikarska. Tudi tista, ki na prvi pogled nemara najbolj očitno evocirajo formo slike, to obljubo v naslednjem koraku prelomijo. Kaj ostane od visoko modernistične kompozicije, naslovljene Thin line, ko se izkaže, da ta ni nič drugega kot obrazec iz lokalne klavnice, na katerega umetnika bolj ali manj naključno naletita? Pa vendar poreklo vzorca slike ni omenjeno nikjer na razstavi niti ga ni mogoče razbrati iz dela samega. Delo torej ne skuša zasmehovati sublimnih ambicij visokega modernizma niti ne izjavlja ničesar o mesni industriji ali oblastnih mehanizmih birokratskih postopkov. Delo kratko malo ne izjavlja ničesar drugega kot to, da je slika. Gledalcu pa ni dano niti, da bi ugotovil, do katere stopnje so elementi, ki so sami brez pomena, arbitrarni ali predmet nekega izbora.

Nič lažje ni razbiranje logike postavitve, ki očitno temelji na samodistanciranju in ubiranju skorajda samokuratorskih postopkov. Uporaba vitrin, podstavkov, okvirjev in velikih praznin naredi mala dela bolj izstopajoča ter spravi raznovrsten material na isti označevalec - gre za umetniške objekte. Takšna avtoreifikacija geste kaže na razmišljanje o umetniškem objektu kot vselej kastriranem in fetišističnem. S pristajanjem na njegovo nemožnost vpliva na svet zunaj umetniškega konteksta in skozi postavljanje v ironično distanco do lastnega početja išče pozicijo umetnika, ki bi zaobhajala interpelacijsko in ideološko naravo umetniškega nagovora. Ironija kot nasprotje med tistim, kar je rečeno, in tistim, kar je zares mišljeno, je tukaj poudarjeno ambivalentno prisotna, saj ne deluje samo na ravni jezika, temveč tudi na ravni podobe.

Podobe transvestitske narave pa podlaga tudi večplastna gesta, ki kaže vztrajanje pri tem, da so si vse pomenotvorne aktivnosti podobne. Abstraktne, formalistične kompozicije z aluzijami na konkretnost in najdeni, dejanski predmeti, ki so uporabljeni kot abstraktni znaki, odsevajo nemožnost brezinteresne sodbe, tudi kadar gre za abstraktna dela. Tako ugotovimo, da dela tandema Small but dangers, četudi se ukvarjajo s politiko lastnega medija, niso vase zaprta, saj je materialnost v tem primeru minimalna baza za akt umetniške konzumacije, ki je v ospredju. V odsotnosti neposrednih nagovorov postane gledalec ključen za poganjanje drsenja pomenov, animacijo del in naseljevanje praznine v in med deli.

Na tem mestu pa je treba izpostaviti, da nikakor ne gre za svobodno tuhtanje. Dela lahko svoje nestalno branje, ki vztraja na mestu nedostopnosti, mejnem, nakazanem teritoriju, na vedno parafraziranem, a v svoji polnosti vselej še neizgovorjenem mestu, dosežejo samo v kontekstu galerije. Za delovanje potrebujejo celoten ideološki aparat umetniške inštitucije, na katerega se vseskozi nanašajo. Poudarjeni so elementi, ki izpričujejo umetniško naravo samih objektov, za katere pa se zdi, da samo uprizarjajo svojo umetniškost in posnemajo kanonizirane umetniške principe na nezvest in navidez naiven način. Ti naposled zaobidejo svojo deklarirano praznost tako, da jo zaokrožijo v objekt, ki v umetelni izdelanosti in skrbni, precizni gesti lahko izpričuje ironičen, parodičen akt posnemanja umetniške geste ali pa ustvarja prostor, izgotovljen za možnost brezskrbne, svobodne umetniške igre znotraj obremenjenega umetniškega sistema.

Fine umetnosti smo napisali Blaž Miklavčič, Maja Burja in Urška Aplinc.