Nuklearni sladoled

Najpogosteje odhod na razstavo zahteva pot od točke A do točke B, torej dve različni lokaciji, in čas za pot in ogled razstave. Tudi pot na www.vdrome.org predpostavlja mesto in čas, ampak so parametri nekoliko drugačni. Na online platformi, ki od leta 2013 prikazuje video in filmske vsebine, je mesto vezano na osebni računalnik in dostop do interneta, čas pa sledi mestu. Za razliko od uradnih ur galerije, so filmi na Vdromeu v času predvajanja dostopni 0-24. Tudi način predvajanja, če je film prikazan na smartphonu v času vožnje z vlakom ali pa v mraku dnevne sobe, ostane odločitev obiskovalca. Tak pristop je razlog, zakaj je časopis in platforma za sodobno umetnost Mousse vzpostavil ta neobičajen virtualni kino.

Kustosi Edoardo Bonaspetti, Jens Hoffmann [jens hofman], Andrea Lissoni in Filipa Ramos odločajo o prikazani vsebini, pri čemer so enako zainteresirani za filmarje/ke in video umetnike/ce, tako afirmirane kot tiste mlajše generacije. Čeprav je Vdrome online platforma, ima tudi stvarno mesto predvajanja v Muzeju sodobne umetnosti v Detroitu, saj je vsem jasno, da internet ne more zamenjati velikega platna. Med drugim je neizbežno osiromašenje gibljive slike, saj vizualna in zvočna kvaliteta postaneta relativni, namesto od avtorja sta odvisni izključno od končnih gledalcev. Toda dandanes ima malokdo dovolj časa za zbrano gledanje filmskih in video del, posebno, če jih je predstavljenih več.

Tako so kustosi Vdromea izbrali delo The Radiant britanskega umetniškega dua The Otolith Group, da bi ga približali gledalcem, navkljub temu da je delo producirano že leta 2012 za 13. Documento in da je bil od takrat prikazan že na številnih razstavah in festivalih. Online projekcija je poziv za ogled, prvič ali vnovič. V vsakem slučaju poziva na studiozno gledanje, kar je tudi nujno za razumevanje dela The Otolith Group, za katerim stojita Anjalika Sagar [anđelika segar – beri angleško] in Kodowo Eshun [kodvo ešn – beri angleško]. Svoje umetniško delo utemeljujeta na raziskovanju raznovrstnih virov in materialov, končna oblika pa je filmski esej. Velja tudi omeniti pionirja filmskega eseja – francoskega filmarja Chrisa Markerja, čigar delo je v veliki meri vplivalo na delo The Otolith Groupa. Eksperimentalna forma filmskega eseja je na meji med dokumentarnim pristopom in osebnim razmišljanjem, raziskovanje je cilj, ne pa sredstvo. V tem smislu ne moremo izpostaviti narativa, v njem se misli preizprašujejo, trdni zaključki pa izostanejo. Kot v književnosti tudi filmski esej predstavlja poizkus kontemplacije o specifični temi.

V roku ene ure The Radiant tematizira katastrofo v Fukušimi 2011. leta, ko je potres 9. stopnje izzval cunami, ki je odvzel življenja tisočim in povzročil nuklearno katastrofo daljnosežnih posledic. Tudi če obstaja velika količina dokumentarnih in interpretativnih informacij o dogodku, jih The Otolith Group premišljeno selektira in koristi obstoječe informacije. Poleg nekaj sodobnih kadrov, prevzetih iz medijev, zgodovinskih posnetkov eksplozije na otočju Bikini, kot tudi priprav na nuklearno katastrofo iz časa vzhodnega bloka, je prikazan tudi dokumentarni material v obliki razgovorov z relevantnimi posamezniki. Ti posamezniki, kot so novinarka, fotograf in kmet, skupaj ustvarjajo narativ filma.

Fotograf, ki podaja primere skozi osebno izkušnjo katastrofe, daje svojevrsten uvod, novinarka govori o Japonski kot o poskusnem zajčku za nuklearne poizkuse, kmet na drugi strani pa se odloči ostati na radioaktivnem območju in na sebi spremljati posledice. V filmu ne obstaja hierarhija fragmentov, ti se med seboj interpretirajo in ustvarjajo miselni patchwork. Z ene strani je katastrofa v Fukušimi izhodišče za razmišljanje o paradoksu konstantnega pripravljanja na potrese in popolnega šoka ter nesprejetja, ko se ta v resnici zgodi. Pri tem se razbira nekaj implicitnih vprašanj: Zakaj država, ki preživi Nagasaki, Hirošimo in eksperiment na otočju Bikini, zgradi 55 nuklearnih elektrarn? Torej, kako je mogoče graditi takšne elektrarne v državi s tako visoko seizmično aktivnostjo? Je res vse odvisno od ekonomskih interesov velikih podjetij, ki jim človeško življenje predstavlja samo mogoče tveganje?

Z druge strani, kot govori tudi naslov, film v zvezi prinaša dva pojma – svetlobo in radiacijo. Svetloba kot metafora električne energije je prisotna skozi cel film, direktno pa je v povezavi z nuklearno energijo. Na primer, prizor Tokia, ki sveti v noči, predstavlja svrho obstoja nuklearnih objektov v Fukušimi. In če je svetloba v filmu zelo močan vizualni simbol, je radiacija v filmu zaznamovana z zvokom, prizori uničene pokrajine, številnimi protagonisti z zaščitnimi maskami in mutacijami likov iz japonskih animejev. Mogoče je zvok kot metafora radiacije zares najpristnejši element filma, saj ni toliko ekspliciten za razliko od vizualno dojemljivih slik.

Konec koncev The Radiant ne govori samo o specifičnem primeru Fukušime, niti o Japonski kot o edinem mogočem mestu nuklearnega eksperimentiranja, čeprav je to edina študija primera, s katero se bavi. Skozi precizno estetiko in abstrahiranje motiva radiacije se film odmika od specifičnega primera in razpravlja o problemu in neoprijemljivost radiacije vobče. S tem nas opominja na to, kar smo že vedeli v marcu 2011: Fukušima se nas ne glede na časovni pas zelo tiče.