Davnega 1900 je modernistični arhitekt dunajskega naslova, Adolf Loos, v svojem najpomembnejšem delu Ornament in zločin kritiziral slogovno smer jugendstila zaradi uporabe nepotrebnih ornamentov, ker onemogočajo tako prostor za gibanje oziroma prostor za razmislek in planiranje prihodnosti, kakor tudi prostor za razvoj in želje. Nadgradnjo Loosovih dognanj o nepotrebni dekorativnosti je leta 1912 dodal njegov prijatelj, satirični pisec Karl Kraus. V eseju Spielraum govori o pomanjkanju spielrauma, s katerim razume prostor, ki dopušča gibanje. Krausovo nasprotovanje nepragmatičnemu koriščenju dekoracije tako v arhitekturi kot tudi v jeziku je razlog, da je Jasmina Cibic najnovejši projekt poimenovala Spielraum. Ime združuje tridelno serijo razstav, od katerih je prva, Spielraum – The Nation Loves It, predstavljena v muzeju Ludwig v Budimpešti, druga pod imenom Spielraum - izrazi skupne želje pa je trenutno na ogled v Mednarodnem grafičnem likovnem centru. Zadnja od treh bo na ogled v Salonu Muzeja sodobne umetnosti v Beogradu.

Sodobnik iz istega kroga, ki sta mu pripadala Kraus in Loos, filozof Ludwig Wittgenstein razmišlja o besedah na istem nivoju kot prva dva. To je razvidno iz trditve, da pomen posamezne besede izhaja iz njene uporabe, torej njena vsebina sledi funkciji. Za Wittgensteina vsaka nova uporaba besede predstavlja jezikovno igro in je odvisna samo od načina uporabe, s čimer ista beseda, odvisno od konteksta, dobiva množico različnih pomenov. Za to, da bi se besede uporabljale smiselno, je treba izbrati jezikovno igro in obliko življenja, ki ji jo je mogoče dati. Proti temu služijo besede kot mesta imaginacije za ustvarjanje drugega sveta. Tako razumevanje besed je mogoče uporabiti za razumevanje posameznih elementov znotraj inštalacije Spielraum – izrazi skupne želje Jasmine Cibic, v kateri izpostavlja tako prostor jezika kot tudi jezik prostora.

Odmerjena lepota in preciznost postavitve spodbujata premislek o namenskosti takšne vizualne reprezentacije. Vsi razstavljeni elementi so postavljeni v precizno izračunane odnose, mesta za napako pa ni. Inštalacija zavzema dva prostora – svetel predstavlja razstavljeno belo kocko, temen pa ima vlogo black boxa, torej projekcijskega prostora. Čeprav white cube in black box navadno definirajo beli in črni zidovi, jih Cibic prekriva z zastori in vizualno mehča čvrstost klasičnega razstavnega prostora galerije. V prvem prostoru so črni trikotniki - objekti različnih velikosti, mišljeni kot sedišča za gledalce, njihova neobičajna oblika pa izvira iz načrta in osnutka arhitektonskega programa za prvo konferenco Gibanja neuvrščenih 1961. leta v Beogradu. Cibic je raziskovala načrte in izvlekla nekoliko arhitektonskih elementov, omenjenega trikotnega sedišča in večbarvnega steklenega stropa, ki je nameščen nad njim. Strop je rekonstruirala za to razstavo, v originalu pa se je nahajal nad stopniščem v nekdanji Palači federacije.

Lahko se vprašamo, ali tudi gledalec sam postane neuvrščen, ko se nahaja v tem prostoru? Cibic se namreč s prevzemanjem elementov poigrava z originalnim kontekstom, iz katerega jih prevzema, nov pomen kakor tudi pozicija gledalca pa dajeta specifičen razpored v prostoru. V tem smislu razstavni prostor Mednarodnega grafičnega likovnega centra postaja novo prizorišče njene vizualne scenografije in se sklicuje na specifično problematiko politike razstavljanja sodobne umetnosti. Poleg tega je v črnem prostoru video projekcija, pred katero se nahaja eno izmed trikotnih sedišč. Video je posnet v muzeju Ludwig v Budimpešti, tako da je vez med dvema razstavama tudi prostor, in ne samo vsebina. V videu dve ženski, kakor sodobni Penelopi, šivata večbarvni zastor in držita dialog, vezan na arhitektonska navodila. Dialog v angleščini brez naglasa uokvirja performans, v katerem se prepletajo elementi scenografije in telesi izvajalk.

"Najprej izprazni prizorišče. Odstri zastor prihodnosti. Lepo razstavi stvari," so besede, s katerimi se prične video, a prizorišče, zastor prihodnosti in lepota postavitve so ključni motivi vsake razstave. V njih se razbere osredotočenost na politiko reprezentacije, tako jezično kakor tudi vizualno. V tem smislu se projekt Spielraum navezuje na delo Za našo ekonomijo in kulturo, ki ga je Cibic predstavila na prejšnjem beneškem bienalu, kjer se je že ukvarjala z vprašanjem nacionalne reprezentacije skozi državne arhitektonske strategije.

V Spielraumu se politike reprezentacije dotikajo v razgradnji jezika arhitektonskih strategij, scenografije, razstavljanja in nazadnje tudi izvedbe, se pravi performativnega dejanja. Zato ni naključje, da Cibic kot izhodišče svojega raziskovanja izbere protokolarno arhitekturo razstavnega paviljona, saj so pogosto začasnega značaja. Odražajo sodobna arhitektonska stremljenja, kot tudi vsebujejo določeno ideološko zaledje, praviloma vezano na nacionalno predstavljanje. Po eni strani se naslanja na osnovne postulate modernizma, kar se reflektira tudi skozi afirmacijo prihodnosti, čeprav tudi ta afirmacija pripada modernistični preteklosti.

Poudarjenost posameznih elementov iz originalnega konteksta, prostorskega in časovnega, jim tukaj daje povsem drugačno vlogo, kajti tam so bili samo dekorativni elementi, verjetno minornega pomena. Ko pa v inštalaciji Spielraum – izrazi skupne želje zaobjame vsako delo, postanejo ti elementi glavni nosilci pomena. Čeprav so tudi tukaj del gesamtkunstwerka, so vpleteni v povsem novo jezikovno in prostorsko igro.

Naposled samostojna razstava Jasmine Cibic ne zavzema mnogo prostora niti ne sestoji iz mnogih eksponatov, njena slojevitost v pomenu in izvedbi vsekakor poziva k nadaljnjemu premišljanju prostorskih politik razstavljanja, tako znotraj umetniškega kot političnega konteksta.