V tokratnih Finih umetnostih bomo premislili nekatere poteze prve in druge razstave cikla treh razstav, ki obeležujejo štirideseto obletnico delovanja galerije Škuc. Obe razstavi Institucija. Študija primera in Razstava: Nika Špan: U sta kurirala Vladimir Vidmar in Tjaša Pogačar. Medtem ko je bila prva razstava sestavljena iz citatov del Nike Špan, Alenke Gregorič in Viktorja Bernika, sta kuratorja k sodelovanju pri drugi razstavi povabila zgolj umetnico Niko Špan, za naš prostor ključno avtorico umetnosti devetdesetih oziroma obrata k sodobni umetnosti.

Da bi lažje mislili gesto dela U Nike Špan, ki predstavlja drugo razstavo, se bomo oprli na izpraznjeno galerijo Viktorja Bernika in razstavo Alenke Gregorič, naslovljeno Zaradi dopusta zaprto, katere citata sta tvorila prvo v omenjenem ciklusu samorefleksivnih razstav v Škucu. Februarja 2009 je Alenka Gregorič otvorila razstavo Zaradi dopusta zaprto. V času razstave so vrata galerije ostala zaprta, Gregorič pa je sodelujočim umetnicam in umetnikom, katerih prispevek je bil viden zgolj kot ime na seznamu sodelujočih, ponudila simbolni prispevek k plačanemu dopustu. Bernik je nekaj mesecev kasneje istega leta za čas trajanja razstave izpraznil Malo Galerijo v Ljubljani ter jo z na stežaj odprtimi vrati pustil odprto 24 ur na dan vsak dan v tednu, s čimer je galerijski prostor skušal ponovno pripojiti oziroma povrniti javnemu prostoru ulice.

Bernikova odprta galerija se postavlja v dolgo dediščino galerijskih prostorov, v katerih je vsebina razstavnega prostora suspendirana z namenom vnovične demitizacije oziroma celo desakralizacije modernističnega dogovorno nevtralnega white cube razstavnega prostora. Kljub temu da njegovo gesto v skupni postavitvi Škucove prve razstave lahko razumemo kot logično obrnitev geste Alenke Gregorič oziroma kot njen negativ, imata obe omenjeni razstavi bistveno različni izhodišči. Medtem ko je izhodišče Bernikove geste potlačena ontologija modernističnega galerijskega prostora in njegova dogovorno apolitična vez z javnim prostorom, Gregorič izhaja iz zamolčanih ekonomskih in socialnih pogojev umetnostnih praks ter njihovih odnosov s privatnim življenjem.

Če tako Bernikova odprta galerija kakor zaradi dopusta zaprta galerija Alenke Gregorič predstavljata dva možna izida suspendirane vsebine galerijskega prostora, delo U Nike Špan, kakor v obrazstavnem besedilu zapišeta kuratorja Vladimir Vidmar in Tjaša Pogačar, funkcionira kot obvod. Minimalen spoj vzvodov, ki določajo materialno polje sodobne umetnosti, je izpeljan kot kratek stik, kot hodnik, ki obiskovalca galerije po najkrajši možni poti pelje od vhoda k izhodu galerije. Te na videz preproste geste nikakor ne moremo misliti v terminih dihotomij, kot so odprto/zaprto, javno/zasebno ali umetnost/ekonomija, ki artikulirajo in poganjajo logiko razstav Bernika in Gregorič. Ne le zato, ker tako opredeljeno polje, vzpostavljeno v sopostavitvi omenjenih del, bistveno določa prostor polemičnosti na mestu političnega, temveč tudi in predvsem zato, ker delo Nike Špan ne poganja naslavljanje umetnostnega prostora, temveč njegova gola funkcionalna raba ali celo izraba, ki je tista, ki v polju umetnosti strukturno nima možnosti proizvesti nikakršne presežne vrednosti. Umetniški objekt ali situacija je namreč umetniška, če ji uspe ustvariti določen prostor-čas brezdelja in brezsmotrnosti kot bistveni člen v ekonomiji umetnostnega polja.

Nika Špan suspendira gledalčevo investicijo, vendar ne tako, da jo onemogoči že v samem začetku, temveč na način, da jo po imanentni logiki napelje nazaj na njene pogoje oziroma izhodišče. Kaj se torej zgodi v delu Nike Špan? Gledalec je po najkrajši možni poti povrnjen na točko, s katere je začel, na ulico, s katere je vstopil. Prišlo je do kratkega stika. Pot je bila opravljena, vendar se nič ni zgodilo. Deleuz-guattarijevsko formulo lahko obrnemo: umetnostni stroj se kvari ravno takrat, kadar deluje.

Medtem ko odprta ali zaprta galerija v primerih razstav Bernika ali Gregorič še vedno tvori simbolni objekt vsebine prek afirmacije ali negacije umetnostnega prostora na njegovem lastnem pragu, Nikin hodnik obelodanja produkcijo presežne vrednosti, ki leži v osrčju umetnostne produkcije in ki neprijetno spominja na produkcijo presežne vrednosti v sodobnem kapitalizmu. Obe logiki, tako logiko produkcije presežne vrednosti v sodobnem kapitalizmu kakor logiko presežne vrednosti v sodobni umetniški produkciji na splošno, poganja vprogramiranje napake, ki realno razliko zapogiba na inovacijo. Sodobna umetnost tako kot neoliberalna paradigma v sebi nosi obljubo obnove družbene vezi, do katere nikdar ne prispe, saj je bil že v začetku namen zgolj neskončno odložena obljuba, ki produkcijo ohranja v teku in v svojem procesu ohranja neskončno nizanje inovacij.

Delo Nike Špan ni univerzalno na način, da bi zajelo tako velike prostore zunanjosti kakor notranjosti, kar se nedvomno zgodi v primeru sopostavitve Bernika in Gregorič. Njena univerzalnost leži prej v artikulaciji in produkciji zanke, ki sproža delitveni proces. Kar je v tem proizvedeno, je torej mehanizem, ki se vrti v prazno, ki prakticira toliko radikalnejšo kritiko, kolikor do vrtenja v prazno prisili povsem delujoči in domnevno produktiven mehanizem pod njegovimi lastnimi pogoji in pravili.