V sklopu dvodnevnega seminarja Omrežne motnje – vnovičen razmislek o opozicijah v umetnosti, hektivizmu in poslovnem svetu, ki je potekal 11. in 12. marca v prostorih Kina Šiške, se je v Galeriji ŠKUC minuli teden sočasno otvorila tudi istoimenska razstava pod kuratorskim vodstvom Tatiane Bazzichelli. Ta se v skladu s seminarjem osredotoča na razne oblike šuma oziroma motenj znotraj vseprisotnih oblastnih sistemov, ki naj bi predstavljali nebinarno alternativo direktni zoperstavitvi ali uporu.

Razstava predstavlja delovanje bolj ali manj poznanih skupin, gibanj ali figur, kot so Anonymous, Neoizem, sveženj Suicide club, Cacophony Society in Burning man, trojica Janezov Janš, Anna Adamolo ter drugi. Pri tem je izpostavljen predvsem nezapopadljiv značaj njihovih identitet, pravnega statusa ali v določenih primerih kar delovanja samega.

Njihov obstoj je namreč prepreden z določeno mero dvoumnosti, ki spravlja sistem, sredi katerega se pojavljajo, v stanje neravnovesja. Tako ga šibijo do točke, ko ta razkrije svoje vrzeli ali šibkosti, ki bi sicer ostale skrite. Kot primer za to lahko navedemo kar gibanje Neoizem, katerega ime si je po pričevanju Montyja Cantsina izmislil Monty Cantsin, pri čemer je tudi Monty Cantsin le ime mednarodnega zvezdnika, ki si ga je znova izmislil prav on, in ga lahko za poljubno rabo prevzame tudi kdorkoli od nas.

Zmeda, ki nastane ob tovrstnem drsenju označevalca, izzove meje oblastnih mehanizmov, ki se zanašajo na opredeljivost naših identitet. Le pomislimo, kakšni bi bili učinki v političnem, birokratskem ali pravnem sistemu, če bi svoje dejavnosti izvajali le še pod imenom Monty Cantsin: pod označevalcem, ki označuje vse, a ravno kot tak tudi nič.

Učinki bi bili podobni tistim, ki so jih s svojim preimenovanjem proizvedli že trije Janezi Janše. Če se namreč opremo na domnevne pozive na sodišče, ki jih je bil po lastnem pričevanju zaradi 'teh tipov' deležen tisti drugi Janez Janša, lahko sklepamo, da so ti učinki vsaj do neke mere nadležni, če ne že resen problem za zbirokratiziran pravni sistem.

Resen problem se kaže v primeru gibanja Anonymous, ki s svojimi hekerskimi podvigi ne povzroča le preglavic marsikateremu uradniku ali birokratu, temveč rahlja stabilnost mnogih gigantov, kot je ameriško varnostno podjetje Stratfor. Ali pa v primeru Annne Adamolo oziroma 'the Wave Minister', ki je sredi protestnih gibanj proti italijanski šolski reformi Gelmini postala predstavnica fluidnih identitet protestnikov. Anna sicer kot oseba ne obstaja, ampak je znova prazno ime za vse in nikogar in ravno kot taka tudi kolektiven glas. Ta se izraža v razstavljenih 'Anna Adamolo kompletih' za kreativno transgresijo, ki kljub svoji igrivosti in navidezni lahkotnosti ne izgubi vezi s pripadajočim političnim gibanjem.

Zdi se, da je naposled ravno zabris distinkcije med igrivo, da ne rečem navidezno, transgresijo in nekim 'realnim' političnim gibanjem tista karakteristika, ki zaznamuje razstavo. Četudi so predstavljena gibanja, figure in skupine, ki ne ustrezajo v polni meri omenjenemu označevalcu vsega in ničesar, je prav vsem skupen ravno ta značaj virtualne transgresije.

Pri tem je vredno opomniti, da virtualno ni mišljeno v smislu dualistične vizije, ki ja nastopila nekje s pojavom interneta in priča o umetni odslikavi realnega sveta. Prej kot to predstavlja nekakšno idealiteto, ki pa zavoljo svojega karakterja ni nič manj realna. Vsa predstavljena gibanja, skupine in figure so tako ves čas igrive, ilustrativne in po eni strani čisti spektakel, ki pa v svoji igrivosti ne izgubijo svoje zmožnosti realnega učinkovanja.

In če za konec upoštevamo še podnaslov razstave in se sami lotimo 'vnovičnega razmisleka', se lahko za večino del vprašamo, ali sploh potrebujejo razstavni prostor? Ali so ta dvoumna gibanja, figure ali skupine sploh še žive in delujoče na razstavnem prostoru? Ali pa so nasprotno le še neuspele ilustrativne sledi, kot bi lahko rekli za primer Anonymousa, ki je živ v novicah, na internetu oziroma kjerkoli drugje kot pa na kaširanih plakatih razstavnega prostora.

Podobno bi lahko rekli tudi za projekt Seppukoo umetniškega dua Les Liens Invesibles. Njun koncept Facebookovih samomorov je shematično predstavljen na razstavni steni in spremljajočem predstavitvenem videu, vendar mu umanjka okolje interneta, v katerem je projekt prvotno zaživel. Postavitvi je priložen prenosni računalnik, toda ni jasno, kako naj ga obiskovalec usposobi. Tako kot v primeru projekta OCTO kolektiva Telekommunisten, pri katerem kljub natisnjenim navodilom in pomoči tamkajšnjega osebja ni jasno, kako naj bi obiskovalec z instalacijo ravnal.

Omrežne motnje zato niso le lepo zveneči naslov, temveč samo stanje razstave. Umanjka ji virtualno okolje, kar pa je v kontekstu fenomenov internetne in postinternetne dobe nenavadno in moteče.

Razstava je nastala v koprodukciji zavoda Aksioma in društva Drugo more iz Reke. Na ogled bo vse do 3. aprila.