Plastenje bolečin

Recenzija dogodka
24. 3. 2022 - 13.30

Današnje Fine umetnosti namenjamo še do vključno jutrišnjega dne trajajoči razstavi Dolores: Bolečina skozi podobo zvoka glasbenice, harfistke, vizualne umetnice in sodelavke naše glasbene redakcije Urške Preis

Ob vstopu v galerijo sprva zagledamo tvorbo, ki spominja na lebdeč šotor in ga na mestu drži zgolj vrv, napeta okoli značilnih stebrov Galerije Alkatraz in speljana skozi luknje v kosih platna. Prostor napolnjujejo plasti nizkofrekvenčnih zvokov. Ti vzpostavijo utesnjujoče vzdušje, ki ga vsakič znova presekajo nenadni na hitro zapiranje ali odpiranje težkih kovinskih vrat spominjajoči toni.

Zvočna podoba se spreminja glede na pozicijo obiskovalke v prostoru, saj prihajajo deli kompozicije iz po prostoru razporejenih zvočnikov. Tako poskuša Preis podeliti glas v preteklosti neupodobljeni in neslišani bolečini žensk. Preizpraševanje načina izrekanja o tej bolečini pa se pokaže kot osrednje vprašanje razstave. Navkljub tesnobni atmosferi je v instalaciji moč zaznati poetičnost, s katero pa se Preis spopada in se ji zoperstavlja z ekspresivnimi gestami, ki si jih historično prisvajajo moški in bolj specifično moški umetniki. Obiskovalka v tem občuti avtoričino vprašanje: Kako se izrekati o bolečini žensk s pozicije ženske – kategorije, ki neizogibno obstaja v odnosu do moškega in njeno izrekanje že vnaprej definira. Je torej bolje prevzeti orodja drugega in govoriti skozi njihov register ali ostati zvesta svojemu? Je apropriacija načina izražanja tistega, ki oblikuje sistem, znotraj katerega in v skladu s pravili katerega si primorana obstajati, zasedba ali predaja?

Preis izpostavi napake takšne reprezentacije in pokaže na razpetost med dvema skrajnima reprezentacijama, ki sta ji skozi v sistemu ukoreninjen moški pogled edini na voljo: ujetost v obzirno tišino, ki s seboj prinese stoično prenašanje bolečine, ki je posledično zanikana, ali pa izražanje slednje v polni meri, kar se sila hitro interpretira kot histerično. Umetnica ne zasede vsevedne pozicije zmagovalke, temveč prepleta in plasti oba pristopa ter izlušči antagonizme, ki ob tem nastopijo.

Razpetost med načini izrekanja o bolečini se izražajo tudi v ostalih prisotnih objektih, ki so prislonjeni ob stene galerije. Poleg teh pa umetnica razstavi tudi fotoknjigo Boli, v kateri so zbrani fotogrami, fotografske podobe, napravljene brez kamere. Na lesene slikarske podokvirje s kovinskimi sponkami pritrjeno, napeto, gladko in prosojno blago je videti elegantno in nežno, ustrezno idealu ženske. Čez v okvir ujete površine pa so položeni nezarobljeni kosi blaga z natisnjenimi umetničinimi fotogrami. Eden izmed kosov je za rob obešen na žebelj in vzbuja asociacijo na kuhinjsko krpo; spet drugi, položen na podstavek, s katerega se robovi blaga upogibajo proti tlom, pa deluje kot namizni prt, končno pa je majhen kos blaga z nesorazmerno velikimi kovinskimi žeblji pribit na steno. Ti objekti so tako vzpostavljeni kot različne stopnje napetosti in ujetosti v okvir sistema, ki narekuje izrekanje ženske o lastni bolečini.

V ospredje celotne razstave je postavljena telesnost, ki je glavni gradnik vizualne pripovedi razstave. Žensko telo je sredstvo izrekanja in hkrati ovira pri ravno tem izrekanju, saj so stališča, občutja in čustva ženske interpretirana na podlagi pozicije, v katero je postavljena zaradi svojega telesa. Umetnica se izraža z uporabo menstrualne krvi. Z njo naredi fotograme, ki pa nastanejo tako, da neki objekt s svojo fizično prisotnostjo ovira dostop svetlobe do fotografskega papirja. S svojim obrisom na papirju se objekt bolečine kaže kot poveličevan označevalec trpljenja, s čimer poleg dobesedne fizične ovire, ki omogoči podobo na blagu, postane tudi ovira v celostnem, kompleksnejšem izrekanju o ženski bolečini.

Umetnica se zoperstavi reduktivnosti te pozicije z umestitvijo v prostor. Na videz lebdečo formo na mestu drži zgolj majhna opeka, pod katero je zataknjena vrv, ki celotno tvorbo ohranja v zraku. Zato se začetna asociacija z zavetjem neprestano prepleta z možnostjo, da se platno sesede na tla, občutek te negotovosti pa postane še intenzivnejši, ko se gledalka postavi v sredino instalacije in se vanjo zagleda od spodaj navzgor. Ne le da jo obhaja misel, da jo lahko vsak trenutek zasujejo težke plahte platna, zazdi se ji tudi, da tam sploh ne bi smela stati, da lahko, če se česa po nesreči dotakne, sama povzroči zrušitev tega krhkega zmagoslavja. Negotova stabilnost osrednjega elementa instalacije se vzpostavi kot metafora za preizpraševanje naravnega stanja stvari, ki je, četudi globoko zakoreninjeno, neutemeljeno in arbitrarno.

Abstraktne forme menstrualne krvi na prvi pogled asociirajo na abstraktni ekspresionizem, obdobje v slikarstvu, ki je pripadlo izključno moškim in poveličevanju njihovega ekspresivnega in impulzivnega izraza. V odziv na takratno umetniško sceno je japonska umetnica Šigeko Kubota leta 1965 izvedla performans, v katerem si je okrog pasu privezala čopič in se čepe premikala po platnu, da je sliko tako rekoč naslikala s svojo vagino in se tako zoperstavila mačizmu abstraktnih ekspresionistov, za katere je pogovorno veljajo, da »slikajo s kurci«. Podobno Preis prevzame in apropriira ekspresivno gesto ter z njo asociirane občutke samoumevne upravičenosti do izražanja in vanjo dobesedno vpiše reproduktivno delo, o katerem pogosto še vedno ne govorimo neposredno in brez zadržkov. 

Groba tekstura blaga in otipljive plasti abstrakcij pokažejo na še enega izmed aspektov razstavljenega dela. Blago je grobo tkano in v tandemu s fotogrami menstrualne krvi pokaže na žensko delo, ki je pogosto, še posebej v primeru reproduktivnega dela, necenjeno, manjvredno, manj ali neplačano. S tiskanjem telesnih tekočin na blago izpostavi telo kot orodje in vtisne bolečino v material, ki je z žensko asociiran skozi dobršen del zgodovine, ter tako vzpostavi vez s preminulimi generacijami žensk, z delom, ki je prepredeno z bolečino, in bolečino, ki je inherentna samoumevnemu reproduktivnemu delu.

Urška Preis z razstavo Dolores: Bolečina skozi podobo zvoka proces konstruiranja pogleda na bolečino žensk skozi zgodovino pokaže tako, da z naravo svoje instalacije položi orodja za kontemplacijo o lastni poziciji v sistemu v roke udeleženke. Izpostavi in prepleta različne pozicije in pokaže na nezmožnost celovitega izražanja bolečine žensk, obiskovalko pa potisne v razmislek o lastni poziciji in odnosu do te bolečine.

Avtorji: 
Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.