V tokratni ediciji oddaje Fine umetnosti bomo poskušali kritično ovrednotiti razstavo Tech X Space kuratorke Tjaše Pogačar, ki so jo gostili v ljubljanski galeriji Škuc. Pravzaprav gre za nadaljevanje razstave Next to Skin iz prve polovice leta, saj obe v slovenski likovni prostor prinašata akceleracionistično misel, ki jo lahko na teoretski ravni spoznamo v zadnjih nekaj številkah revije ŠUM. Gre za manj znano filozofijo, ki do družbenih protislovij pristopa popolnoma drugače, kot smo vajeni. Akceleracionisti namreč, kljub jasnemu zavedanju protislovij kapitalističnega ustroja sveta, ne polagajo več upanja v ponovitev marksističnih revolucij dvajsetega stoletja, saj so bile po njihovem prepričanju družbene razmere, v katerih so bile te možne, popolnoma drugačne od današnjih. Sami neskončnemu vrtiljaku premen kapitalizma raje pustijo prosto pot in v njegovem težko doumljivem razvoju iščejo možnosti za nove politične konstelacije. Na sledi tej misli Tech X Space obiskovalcu ponuja vse prej kot klasično izkušnjo sodobne umetnosti. Navkljub zavedanju antagonizmov kapitalističnega ustroja sveta umetniki na razstavi odprtih rok sprejemajo različne manifestacije digitaliziranega kapitalizma, ki so brez našega privoljenja prodrle v zadnje pore sodobnega vsakdana.

Postavitev je sestavljena iz sedmih umetniških projektov. Največjemu, New Eelam, bomo na koncu kritike posvetili malo več pozornosti, ker gre nedvomno za najbolj dovršeno umetniško delo na razstavi. Druga dela so manj ambiciozna. Na primer: Marko Peljhan predstavlja svoj projekt iz leta 1996 z naslovom UCOG – 144: Urbano kolonizacijsko in orientacijsko orodje -144. Prijazna »škucovka« mi je zaupala, da je kuratorka na javnem vodstvu po razstavi omenjenemu delu namenila nemalo pozornosti, saj se je Peljhan že več kot dvajset let nazaj v mali Sloveniji ukvarjal s selitvijo družbene moči iz fizičnega v signalni teritorij telekomunikacij, ki ga obvladujejo vojaški in komercialni interesi, kot so zapisali v spremni zgibanki. Pravzaprav gre za poklon avtorjevemu projektu, saj je na razstavo uvrščena le slika Peljhana z napravo za mapiranje in tablični računalnik, na katerem lahko preberemo občutno predolgo razlago umetniškega dela.

V naslednji sobi nas pričaka veliko platno s pulzirajočim soncem. Sun_Stop je delo Vadima Fiškina, ki aludira na futuristično opero iz leta 1913, v kateri je premagana neskončna moč sonca. Opera je bila največkrat interpretirana kot prikaz dokončne zmaga nad dekadenčno preteklostjo, Fiškin pa v zgodbo vključi novega akterja – optične kable, ki jih je sicer izumil človek, a obenem nikakor ni predvidel vseh posledic njihovega delovanja; ni predvidel, da bo na koncu sam služil njihovim zahtevam in bo tako po zmagi nad monarhičnim ustrojem Evrope na koncu poražen s strani težko opredeljivih digitalnih entitet.

V najmanjši sobi na razstavi najdemo dve umetniški deli: In the Blink of an Eye Pakuia Hardwara in Hottest to Coldest Aleksandre Domanović. Prvi na LCD-zaslonu prikaže računalniški obraz mlade dame, ki hladno mežika z očmi. V zgibanki izvemo, da hoče umetnik z delom opozoriti na hendikepiranost človeškega očesa v digitalni dobi, ko se ob preobilici podatkov ne more primerjati s procesnimi kapacitetami, ki jih omogočajo sodobni računalniki. Delo je pravzaprav povezano z umetnino iz zadnje sobe z naslovom Eye/Machine III Haruna Farockia, katere avtor, v nasprotju z Hardwarovo obravnavo človekovega odziva na digitalno dobo, predstavi najrazličnejše računalniško podprte poglede, kot so infrardeče kamere ali vnaprej označene vojaške tarče. V zgibanki sicer najdemo zapis, da so tovrstne reprezentacije velikokrat namenjene izključno digitalnim entitetam, a te, ki jih srečamo na razstavi, nedvomno ne spadajo mednje. Domanović pa postreže z najmanj prepričljivim delom, saj obiskovalcu predstavi le zaslon, na katerem so izpisana nič več kot imena svetovnih prestolnic. Spet moramo poseči po zgibanki, v kateri izvemo, da so imena mest generirana prek algoritma, ki se ne ozira na geopolitično hierarhijo in jih zato razporedi preprosto od najtoplejšega do najhladnejšega.

Sedaj pa obljubljeni New Eelam. Osrednji del postavitve zavzema velika plazma, na kateri si obiskovalec lahko ogleda nenavaden video, ki se začne s predstavitvijo krvavega boja Tamilskih tigrov, konča pa se z oglasnim sporočilom za startup podjetje, ki svojim naročnikom ponuja Cloud-based housing, kot so ga poimenovali. Za kaj gre? Osvobodilni tigri tamilskega Eelama so na Šrilanki hoteli vpeljati revolucionarni socializem, s katerim bi državo rešili krivic tradicionalnega hinduizma, kot sta kastni sistem in spolna neenakost. Pri njihovem startup podjetju pa naj bi posameznik proti plačilu mesečne najemnine po svoji volji menjaval domovanja po celem svetu. Mimogrede, do sedaj nismo omenili dela Constant Update Fatime Al Qadiri in Daltona Caldwella, ki z nadležnimi zvoki konstantnega računalniškega updejtanja prav »posrečeno motijo« ogled obravnavanega dokumentarnega filma. Sicer ne vem, če je kuratorka ta spoj namerno ustvarila, a če bi obiskovalec te zvoke zbrano poslušal, nedvomno ne bi tako močno začutil njihove zajedljivosti, kot če skuša zbrano slediti glasu naratorja. Kakorkoli že, nazaj k New Eelamu.

Obisk spletne strani omenjenega startupa pa šele razkrije izvirnost ustvarjalcev dela. Do komičnosti prignana iPhone estetika interface podjetja je videti nadvse verodostojno, a ko obiskovalec poskuša odpreti katerega od zavihkov, šele ugotovi, da je celotna spletna stran le fasada, ob kateri se mu odpre več vprašanj kot odgovorov, saj mu sporočilnost projekta zlahka spolzi med prsti. Bosta ustvarjalca res zagnala tovrsten startup? Želita s stanovanji, ki bi bila na nek način od vseh, a hkrati od nikogar, na izjemno nenavaden način obuditi sanje Tamilskih tigrov? Gre zgolj za umetniški projekt, ki v novo celoto spne dobro znane motive marksističnih revolucionarjev in prek socialnih omrežij prefiltrirane podobe sveta? Verjetno se je težko nedvoumno opredeliti za katerega koli od navedenih odgovorov, zaradi česar se obiskovalec kaj hitro znajde v stanju precepa, ki ga le redko začuti ob sodobni likovni produkciji.

Razstava nedvomno predstavlja dobrodošlo osvežitev, saj po eni strani ponuja vpogled v nove tokove filozofije, po drugi pa malokrat videno estetiko, kar v svetu likovne umetnosti, kjer smo, pregovorno rečeno, videli že vse, vsekakor ni zanemarljiv dosežek.

Fine umetnosti je spisal Klemen Kordež.