Pričujočo recenzijo bi lahko začeli z umetnikovim izpraševanjem: »What should we believe in?« Na to pomisli Mark Požlep v svojih popotniških zapiskih, ki so nastajali v fazi procesiranja projekta Whatever Happened to Major Tom?. Torej v času, ko je imenovani avtor raziskoval odnos med realnostjo in fikcijo. To raziskovanje je vključevalo nakup jadrnice, pripravo na plovbo do manjšega otoka in posledično tamkajšnjo zasaditev palme, ki jo je Požlep pred leti že razpostavil sredi Umetnostne galerije Maribor. Imenovani projekt je zato njegovo nadaljevanje, ki je predvsem procesualne narave - vanj so vključene vse naštete faze - in se manifestira tako rekoč skozi umetnikovo življenje samo. Njegova realizacija je trenutno predstavljena v Galeriji ŠKUC. 'Major Tom' se torej vrača v svojo institucionalno zavetje in s seboj prinaša vse, kar za seboj potegne življenje. Posledično bi s pogledom na zaključene akcije lahko govorili le o goli reprezentativnosti in trenutnih končnih ciljih, a je razstava Obljubljene dežele za kaj takega enostavno oblikovno predobra. Tisti, ki umetniku očita protislovnost postavitve življenjske vitalnosti v galerijski prostor, posledično dobi že navedeno vprašanje: »V kaj pa verjamete vi?«

Da ne bomo zašli ... Posnetku omenjene Požlepove plovbe se v želji po spremembi v Galeriji ŠKUC pridružuje prostorsko prevajanje vsaj dveh avtorjevih podobnih projektov. Govorimo o projektu Homelands in procesiranju umetniških akcij, naslovljenih Stranger than Paradise. V prvem primeru že docela uveljavljeni Mark Požlep kot rezident izraelskega mesta Holon spodbudi gradnjo prstenega kupa ali »gore«, s tem pa upa na povezovanje tamkajšnje mladine. Naslov Stranger than Paradise se napaja iz obiskov domov starejših občanov v šestih krajih nekdanje Jugoslavije. Tu je umetnik s skupino prijateljev prirejal zabavne večere in prepeval jugoslovanske ljubezenske žalostinke. Projekcijama opisanega se sicer pridružujejo še maloformatno kolažiranje fotografskih utopij in reminiscenca zamegljenega light-boxa na Friedrichovo sliko samotnega popotnika. Večji projekti so v prostorih galerije skoraj vedno sestavljeni iz vsaj treh poenotenih komponent: to so nikakor ne amaterski posnetek procesualne faze, prevod v inštalacijo in knjiga umetnika, ki je predvsem dnevniške narave.

Naj se torej za trenutek ustavimo kar tu. Posnetki so občasno tako »lepi«, da gledalec hitro zazna razširjeno ekipo navideznih »one man« akcij. S tem vsekakor ni nič narobe, Požlep v svoji knjižici celo opisuje, kako so skrito kamero združili s še bolj taktično skritim mikrofonom. Do izraza prihaja torej tudi želja po končni razstavljalski fazi, ki naj bi bila nadvse estetska. Rečeno drugače: popotnik potuje tudi v želji po kasnejšem daljšem »obisku« galerij. Te umetnik jemlje resno. Poskusa resnejšega izpodkopavanja institucijskih temeljev skoraj ni: če se umetnost prevaja v življenje, življenje pa v umetnost, je temu pač tako. Tudi tega Požlep ne skriva, v zadnji fazi vsaj neposredno niti ne problematizira. To bi bilo tokrat najverjetneje odveč. Razstava namreč razpolaga s popolno uglašenostjo vseh komponent, ki so v senzoričnem smislu dovolj nevsiljive, da jih lahko označimo za minimalistične. Sodelovanje umetnikov z novo vodjo Galerije ŠKUC, Vladimirjem Vidmarjem, se izkazuje za oblikovno nepompozno, estetsko nadvse dovršeno in ravno dovolj informirajoče, da ne zapademo v uganke dokumentiranega konceptualizma. Aktualna razstava v svoji barvni skromnosti in neobešenjaških inštalacijah spominja tudi na predlansko navezo Fiškin-Logar-Podnar. Govorimo torej o tamkajšnji razstavi Vadima Fiškina, ki je v nekem pogovoru dejal, da je v galeriji lažje opomeniti kompleksno grajeno inštalacijo, kot iz stola ponovno narediti le stol. Tega se verjetno zavedata tudi Požlep in Vidmar.

Prevajanje idej procesualne faze se v obliki »inštalacij« manifestira s pomensko in oblikovno manj kompleksnimi predstavitvami. Posnetku obiska domov starejših občanov Požlep prida vinilko svojega prepevanja ostarelim rezidentom. Ta se vrti preprosto ob posnetku in v gledalcu s počasnimi ritmi prebuja melanholijo, ki jo prinaša zavedanje minevanja. Projekt Homelands v bolj otipljivi obliki pospremi kar železen drog, okrog katerega so mladi Holončani gradili »goro«. Pridana sta jim dva pozivnika, ki lahko sproducirata tudi bolj simbolično interpretacijo, z glavne osi droga pa visi utež, ki v krogu blodi po mivkasti podlagi. Vse troje je poenoteno belo. Lahko bi sicer še naštevali, vendar je morda bolje, da si željni poslušalec razstavo ogleda kar sam.

Izpostavili bomo še vidik, ki ga vključujejo Požlepova potovanja. To je predvsem ideja utopije. Umetnik v eni izmed knjižic zapiše, da, »potrebujemo ideale, nemogoče akcije, ki prikazujejo možnost uresničitve sanj.« Protislovnost uresničevanja nemogočega Požlep očitno zgolj prikazuje, obenem pa se najverjetneje zadeva tega, da igra umetnosti vendarle omogoča lažje realiziranje sanj. Utopija se namreč tvori v idealnem razmerju obstoječih komponent posamezne konkretnosti, kar je možno le z reduciranjem spremenljivk. Po branju sodeč, je v iskanju idealne razrešitve umetnik nadvse strasten, zaveda se tudi dejstva, da le-to zgolj išče. Ostaja vprašanje, kako osebno dojema posamični proces realiziranja projektov. Tega pač ne prikazuje nikjer druge kot v dnevniških zapiskih. Ker to vseeno ni neposredni fokus razstave, prepuščamo poljubno iskanje tistega, v kar naj bi verjeli, kar drugim.