November in december sta prva zimska meseca v pravem pomenu besede, se pravi meseca, ki otvorita praznični čas sezonske depresije in anksioznosti ali pa samo blažjega, klinično nedefiniranega občutka zevajoče praznine. Znan način za spopadanje s sezonskim eksistencialnim gnusom v Ljubljani je za mnoge kompulzivno obiskovanje kina, ki se otvori z navalom na Liffe, nadaljuje se z Animateko, za najvztrajnejše med obupanimi pa še z Dnevi korejskega filma in festivalom LGBT-filma. Po njem so zamorjene množice počasi prisiljene preklopiti na druge obrambne mehanizme in z njimi pregurati božične večerje. 

Festival Animateka je poleg konvencionalnega animiranega pobega v kino že četrto leto ponudil še dodaten, bolj poglobljen pobeg v virtualna okolja. V eni izmed razstav letošnjega spremljevalnega programa, pragmatično poimenovani Razstava virtualne resničnosti 360° in predstavljeni v Muzeju sodobne umetnosti, smo lahko vstopili v štiri alternativne svetove oziroma smo bili lahko priča štirim narativam v reprezentaciji prostora iz animiranih optičnih iluzij. Letošnji nabor je vključeval Aqualio Vladislava Kneževića, Disociacijo Veljka in Milivoja Popovića, delo The Hangman at Home Michelle in Uri Kranot ter dokumentarno izkušnjo Reeducated Sama Wolsona. 

Da sem lahko vstopila v virtualne svetove, sem morala najprej vstopiti v eno izmed razstavnih sob MSUM-a, opremljeno s štirimi postajališči. Prvi vtis razstave je bil pogled na telesa mojih predhodnikov, opremljena z očali in slušalkami. Obračali so glave, hodili po prostoru svojega kota, na tleh označenega s kvadratom, in z rokami segali po nečem, česar nisem videla. Bizaren vtis, ki se bo mogoče postaral v samoumevnega. Ob njem bi se mi po navadi začele porajati te in one misli o medijih, tehnologiji, disciplini in še čem, a sem bila prekmalu na vrsti. 

Težko je opredeliti, ali v primerjavi z izkušnjo ogleda filma v kinu tako imenovana virtualna resničnost predpostavlja pasivnejše ali aktivnejše sodelovanje udeleženca. Po eni strani je le še naprednejša stopnjo spektakla, ki omogoča intenzivnejšo potopitev, pobeg, odtujitev – česar se novembra pač ne branim. Po drugi strani pa me nerodna neprilagojenost telesa na sofisticirane iluzije ves čas prizemljuje in opominja na okolje, v katerem se napol nahajam. 

Čuvaj razstave mi sprva na glavo pomaga nadeti čeladasto mašinerijo z očali in slušalkami. Ugotovim, da dotična mašinerija ni pretirano dostopna osebam, ki bi pod njo rade nosile tudi svoja korekcijska očala, da bi dobro videle, kaj se v virtualnem okolju pravzaprav dogaja. Po kaki minuti nerodnega popravljanja nekako najdem pozicijo, v kateri le na eno oko vidim nekoliko zamegljeno, in se sprijaznim, da ob potopitvi v virtualno resničnost dioptrije pač ne bom pustila za sabo. Izkušnjo razstave vse do konca zaznamuje spotikanje ob nasprotujočih si signalih možganom. Vidim, a ne občutim. Zapletem se v kabel, čeprav sem pod vodo. Dokler nam ne začnejo vgrajevati čipov v možgane, bodo VR-okolja servirana z določeno mero nesofisticiranosti. Zastrašujoče pa je, koliko so me ta že zdaj, kljub protestiranju telesa, uspela zjebati.

Zaradi situacije z očali je bilo zame edino, v celoti dostopno izkustvo na razstavi dokumentarni VR-film Reeducated Sama Wolstona, saj je bil zanj predpisan sedeč ogled, ki mi je omogočal konstantno fiksiranje dvojnih očal z rokami, podprtimi ob mizo. Nerodno, a učinkovito. Reeducated je 360-stopinjski animirani dokumentarec o tako imenovanih centrih za prevzgojo v kitajski provinci Šindžjang, kamor so kitajske oblasti prisilno zaprle že vsaj milijon Ujgurov in drugih pripadnikov muslimanskih manjšin v provinci. 

Trije bivši učenci Amanzhan Seituly, Orynbek Koksebek in Erbagyt Otarbai pripovedujejo o svojih izkušnjah iz prevzgojnega centra, v katerem so bili skupaj zaprti. Ob tem se prostori in izkušnje, ki jih opisujejo, izrisujejo okoli mene v animaciji, ki temelji na črno-beli risbi Matta Huyhna. Stereoskopski zaslon pred očmi me uspe preslepiti, ker nima tiste ključne zaslonske lastnosti – ni pravokotnik. Po dolgem času motrenja papirjev, platen, panojev in predvsem monitorjev gledam v pravokotnik, ki ga moji možgani niso zmožni zaznavati kot takega. Mislijo, da gledam v prostore. 

Ne vidim lastnega telesa, saj prevzamem vlogo nekakšnega lebdečega očesa, postavljenega na določeno točko v vsakem prizorišču. Če pogledam v tla, sicer ne vidim svojih stopal, vidim pa obrabljene ploščice. Ko pogledam v strop, vidim vedno prižgane luči in oluščeno steno ter kamero v kotu sobe. Nahajam se v natrpani sobici s štirimi pogradi, v kateri spi vsaj dvanajst ljudi. Slišim pričevanja, a hkrati tudi vsak šum, ki nastane v sobici, glasove, ki šepetajo za mano, vpitje nekje s hodnika. Ob poslušanju pripovedi se selim v nove prostore: v učilnico, bolniško sobo, klet, zagrajeno dvorišče, s katerega se prek ograje v ozadju komaj vidijo vrhovi hribov. Zvok dodatno prepričuje možgane, da sem res tam. Točka gledišča znotraj prostorov ni nikoli pogled enega izmed zapornikov, kot je to pogosta praksa pri VR-eksperimentih za jačanje empatije. Gledišče me raje postavi v pozicijo, v kateri sem tudi v resnici: pozicijo priče. 

Ameriškim avtorjem bi veljalo zastaviti vprašanje o tem, zakaj draga produkcija poglobitve v grozo, ki jo povzroča kitajska vlada, in ne raje v tisto, zanje toliko bolj domačo, ki jo povzroča ameriška ali izraelska. A pomislekom navkljub ne dvomim v verodostojnost izkušenj prisilno zaprtih pripadnikov muslimanskih manjšin, ki se odvijajo pred mano. Prisostvujem ponižanju in zlorabam, ki se mi, čeprav estetizirane s črno-belo risbo s tušem, zažrejo v spomin. Tako se pobeg pred zimsko depresijo spremeni v nekaj, kar je težje odpraviti s cinizmom. Na podobe groze sveta smo v današnji poplavi informacij, da se zaščitimo pred kolapsom, primorani postati imuni. Nimamo pa še protiteles za potlačenje podob groze, za katere nas možgani prepričujejo, da so se zgodile prav tu, pravkar, pred nami, pa četudi teoretiziramo o spektaklih in iluzijah. Reeducated učinkovito priklene pogled, ki ga sicer usmerjamo stran – dokler tudi nanj ne postanemo imuni.