Predihavanje

Recenzija dogodka
17. 2. 2022 - 13.30

V današnjih Finih umetnostih bomo večkrat obhodili slikarsko instalacijo Palmina Zima umetnice Andree Zabric. Zima bo med 11. februarjem in 5. marcem brila v Galeriji Simulaker v Novem mestu.

Krajši intervju z avtorico razstave Palmina Zima
 / 16. 2. 2022

Obiskovalka se sprehodi v krogu. Zvok njenih korakov uduši mehka bela preproga, položena posebej za dotično razstavo, ki pokriva tla celotne galerije. Slike na lesenih tablah z izjemo ene izmed njih na mestu zadržujejo kovinska ogrodja, ki jim omogočajo lebdenje v zraku in kazanje običajno nevidne zadnje strani. Ogrodja hkrati, ko se širijo izza površine do tal ali do stropa, na katerega so pritrjena, izpostavljajo nepremakljivost umetniških del. Razstavljene so slike iz serije grafitnih in serije kadmijevih slik. Četudi prostor dopušča različna prehajanja med slikami, postavitev z natančno odmerjenimi razmerji med slikami – enkrat so te soočene druga z drugo, drugič napetost med njimi tvori zavrnitev soočenja, ko slika drugi kaže svojo hrbtno stran – udeleženko prepriča, da sledi začrtani smeri. Slikarsko instalacijo zaznamuje izčiščenost, zaradi katere se sprva zdi, da so vse razdalje in koti natančno izmerjeni s ciljem zagotavljanja kompaktnosti, ki ne dopušča vdora zunanjih spremenljivk, pripovednosti ali poetičnosti.

Vpete na hladna kovinska ogrodja so tri kvadratne in ena okrogla slika, ob kateri se na tleh nahaja na svojo osnovno ploskev postavljen valj iz v skulpturo zgoščenega surovega grafitnega pigmenta. Njegovi stranici sta ostri kot robovi razstavljenih slik, a se kljub teži in kompaktnosti skulpture krhata v lahek in droben prah, ki v temno sivi barvi izstopa na mehki beli podlagi. Kot druga postaja v krožnem obhodu Pigmentna skulptura 47700 nakaže na napetosti med nasprotujočimi si prizadevanji – med hladnim okvirjem formalizma in toplino poetičnih konotacij, zadržanostjo gladkih površin in razpiranjem prosojnih plasti ter med zapiranjem slik v raziskovanje medija in odpiranjem izven njega. Nasprotja se tkejo in vozlajo znotraj togih ogrodij ter se nato razširijo izven njihovih okvirjev po celotnem prostoru.

Sosledje slik v hladnih sivih in rjavih odtenkih pretrga temnordeča elipsa, prislonjena ob steno, sopostavljena z natančno razsutim surovim grafitnim pigmentom, naslovljenim Pigmentno polje II. Nedefinirani robovi obetajo, da se bodo z vsako naslednjo mimoidočo pretrgali, se oblikovali na novo. Ta je prva izmed gest, s katerimi se umetnica zoperstavlja formalistični izčiščenosti, ki sprva veje iz slikarske instalacije.

Tudi površine slik razkrivajo svoje plasti, zdi se, da stežka in omahujoče. Sprva se razkrivajo kot vedno večje razpoke in razbarvanja sive površine prvih treh slik in se stopnjujejo do luščenja prosojnih plasti na sliki rjavkastih odtenkov, ki vtis hladnega industrijskega materiala zamenja z antropomorfnimi značilnostmi. Luščenje plasti oblikuje izrazito tridimenzionalno površino, ki se ločuje od platna kot drobno cvetje ali suha, odmrla koža komolca. Namesto kot lak ali kak drug sintetični premaz, ki deluje kot pregrada od zunanjega sveta, površino začnemo brati kot membrane, ki dopuščajo prehajanje snovi z ene na drugo stran in dopustijo tudi možnost, da so pahnjene iz ravnovesja z vdorom nepredvidenih spremenljivk.

Formalizem se vzpostavi kot varno ogrodje, čez katerega se pnejo plasti, ki v sebi nosijo poetičnost, se širijo izven raziskovanja in eksperimentiranja z materialom in medijem. Celotno postavitev zaznamujejo spreminjajoča se razmerja med dvojnostmi. Prezentacijo zamažejo možnosti reprezentacije, formalizem elementi poetičnosti, industrijsko gladkost antropomorfne značilnosti. Zračnost tako zapolnijo napetosti med naštetimi dvojnostmi, ki izhajajo iz prehajanja med prepuščanjem in zoperstavljenjem enemu ali drugemu stanju v paru. Natančno načrtovane sprednje strani slik pa dopolnijo naključja na njihovih zadnjih straneh. Postopoma odkrivamo diskretno vpleteno igrivost in zabrisovanje ter prepletanje zastavljenih dvojnosti, na togost katerih pokaže umetnica sama in jih problematizira, čeprav skoznje tudi deluje.

Dve sliki enakih dimenzij postavi eno nasproti druge, le da ena leži na svoji daljši in druga na svoji krajši stranici. Umetnica tako dialog med njima zastavi kot nesoglasje. Format, tradicionalno namenjen obeleženju portreta, komunicira s formatom, umerjenim na daljšo stranico, običajno dodeljenim upodobitvam krajin. Celotno postavitev gradijo in delajo močno njena notranja nesoglasja, ki prevprašujejo, razpokajo in luščijo trdnost lastnih položajev. 

Slednjemu se avtorica zaveže z obrazstavnim besedilom. Ko besedilo naslovi na babico Rdeče kapice in vključi delček Balade za Metko Kraševec Tomaža Šalamuna, odpre razstavo pripovednosti in poetičnosti, se z gladke površine obrne v z utečenimi tragičnostmi nabite pravljice in osebne pripovedi, obiskovalki in bralki pa tako predstavi možnost interpretacije postavitve kot skupka medosebnih dialogov ali zavračanj le-teh. Slednje ujame v slike zgolj kot odblesk, ki se zrcali v materialu, na katerem temelji celota. Razstavljene slike predstavi kot neimenovane antijunakinje, ki tako že v poimenovanju nosijo konflikt in dvojnost ter inherentno napako, katere raziskava jih gradi in vzpostavlja. 

Z zadnjima dvema razstavljenima deloma – Pigmentnim poljem II in sliko Brez naslova (iz serije kadmijevih slik II) – rdečo elipso in razsutim pigmentom, ki ga udeleženka zlahka pohodi in raznese temno siv prah po beli preprogi ter s seboj izven galerije, pretrga zadržanost in nakaže izstop iz krožne konfiguracije, ki pa se mu gledalka enakovredno lahko prepusti ali upre, pri čemer vprašanje, katera odločitev označuje zoperstavljenje in katera prepustitev, ostaja odprto.

Krožni obhod razstave se tako vzpostavi kot predihavanje, ritmično prepuščanje in zategovanje zanke nadzorovanosti, ki si zdaj dovoli umazati se s pripovednostjo in drugič spet ne ter zadržano vabi gledalko, da se zazanka z njo. Postavitev premišljuje in prehaja med zoperstavljanjem in sprejemanjem vračanja. Približuje in oddaljuje se od natančno razpolovljene dvojnosti, v besedilu označene s solsticijem, ki se determiniran vedno približuje in oddaljuje v sklenjeni zanki.

Naslovna podoba: Gašper Kunišič

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.