Pretekli teden se je v pritličju Muzeja sodobne umetnosti Metelkova otvorila razstava (ne)stvarnost umetnice Nike Erjavec. Razstava je del MSUM-ove serije Prepih, ki je namenjena predstavitvi svežih idej mladih umetnikov. Kurirala je Ana Mizerit. Kot že v prejšnjih projektih tudi tokrat Erjavec naravne materiale zoperstavlja elektronskim elementom v intermedijski instalaciji. Z razstavo nadaljuje raziskovanje »divje« narave v tako imenovanih četrtih krajinah opuščenih, posthumanističnih območij. 

Zatemnjen prostor polni vrsta aranžmajev posušenih rastlin, ki so opremljeni s predelanimi masažnimi vibratorji in motorji. Ob stenah so nekateri šopi rastlin pritrjeni na podporne strukture iz gradbenih elementov. Osvetljene z led lučmi tu rastline vibrirajo med jeklenimi mrežami in plastičnimi cevmi. Drugi šopi se zaradi vibracij prosto gibljejo po tleh in tresoče invazirajo razstavni prostor. Na sredini sobe pod stropom visi velika strešna kritina – plošča iz valovitega prozornega pleksi stekla. Na njej je pritrjen majhen zvočnik, ki pod različnimi koti od plošče v prostor razliva ropot urbanega modernega življenja. Vrvež avta, železnice, letala; hitrost, napredek, jeklo.

Instalacija do popolnosti zapolnjuje razstavni prostor in neposredno, vizualno, zvočno in telesno vpliva na obiskovalke. Poleg mimodrvečih posnetkov z zvočnika, ki jih v različnih delih sobe slišimo bolj ali manj glasno, prostor nenehno polnijo vibracije masažnih motorjev in šumenje tresočih listov. Naša vizualna zaznava pa je podrejena utripanju led luči, ki na trenutke boleče izstopajo iz zatemnjenega prostora. Utripajo namreč v tako hitro spreminjajočem se barvnem spektru, da s prostim očesom zaznavamo zgolj ostro belo. Spekter barv se nam razkrije šele, ko osvetljeno listje začne vibrirati ali pa ko ga pretresemo same, tako da z gibanjem v različnih pozicijah ujame različne barve. Vibriranje rastlin v kombinaciji z utripajočo svetlobo tako ustvarja nekakšno sliko z navidez elektronsko distorzijo, vendar v resničnem času in z banalno materialnostjo.

Brezobziren in osupljiv vpliv razstavljenih elementov na naše čute pa ne dokazuje zgolj impresivne formalne izvedbe pač pa tudi prepričljivost koncepta. Suhe, torej mrtve rastline se po tleh plazijo z življenjsko energijo. Delujejo kot bitja, ki na kabelskih povodcih z odličnostjo presegajo zgolj mehanično gibanje. Znajdemo se torej med objekti z lastno, specifično realnostjo; v nekakšni distopični krajini post-flore.

Kot opisuje razstavno besedilo, se Erjavec z instalacijo navezuje na naravo, ki vznikne v opustošenih prostorih, ki jih je človek izkoristil in uničil. To so na primer sive cone ob cestah in železnicah, gradbišča in zapuščena urbana območja. Ravno na teh mestih je umetnica nabrala rastline, s katerimi gradi instalacijo. In res, ob prepletu vibracij in zvočnih posnetkov deluje, kot da se šopi suhih rastlin tresejo ob kakšni železnici ali avtocesti. Gradbeni materiali, ki podpirajo izdelane objekte asociacijo zgolj potrjujejo. Tudi izčiščen galerijski prostor Erjavec podredi logiki razstave. V odprtino na stropu, iz katere se spušča ena od plastičnih cevi, na primer namesti šop rastlin. Takoj ko umetna površina to dopušča, torej vznikne rastje. Na ta način galerijski prostor uteleša tiste sive betonske površine, ob katerih vztraja divja narava, slednjo pa utelešajo posušene rastline.

Pa vendar instalacija ne podoživlja tiste pogoste optimistične tolažbe, da bo roža vzklila tudi skozi še najmanjšo razpoko v betonu. Nasprotno, razkriva prihodnost sinatropnih vrst, ki je čutno nelagodna. Razstavljene suhe rastline delujejo kot nekakšna degenerirana vrsta – hibrid pasivne narave in agresije človeške invazivnosti. Je produkt prostorov, ki nimajo funkcije oziroma so žrtvovani zavoljo funkcionalne površine tik ob njih. Pa vendar izžarevajo voljo. Tako na primer veja, ki med lazenjem po tleh naleti na steno, začne kot kladivo trmasto udarjati v ritmu vibriranja. Želi še dlje, želi še več. 

Nismo priča tisti naravi, ki je napram hladnosti urbanizma dobesedno paša za oči. Od utripanja led luči nas namreč že po nekaj minutah začnejo boleti oči. Zvočni posnetki in vibracije dajejo podoben nelagoden občutek. Dlje kot smo izpostavljeni instalaciji, bolj nenehna stimulacija invazira naš osebni prostor. Vendar pa vtis sive distopije, ki jo ustvarja razstava, ne zapade niti v pesimističen kliše. To Erjavec uspe zato, ker ničesar ne razlaga ali presoja, temveč skozi čutne dražljaje učinek razstave ohranja predvsem na nivoju telesne izkušnje.

Z razstavo umetnica ponudi svež pristop k aktualni temi sodobne okoljske krize, ki je pogosto osvetljena s špekulativnimi intermedijskimi instalacijami ali uporabo umetne inteligence. Tehnologija ima v razstavi (ne)stvarnost sicer resda asociativno vlogo – vzpostavlja povezavo s potrošno kulturo, ki ustvarja omenjene sive cone, vendar na prvem mestu služi ustvarjanju dražljajev, ki prispevajo k visceralnemu doživljanju razstave. Banalnost uporabljene tehnologije tako zgolj pripomore k temu, da je intelektualni diskurz nadomeščen, ali raje, uresničen v materialnem, čutnem izkustvu.

Čeprav vas bo prekomerna stimulacija morda hitro prisilila k umiku, je torej razstava vsekakor vredna obiska. Na ogled je še do petindvajsetega novembra.