Decembra se je v amsterdamskem muzeju Stedelijk odprla retrospektivna razstava ameriškega umetnika Mike-a Kelleyja, ki pa že nadaljuje svojo pot v pariškem Pompidouju, kjer bo otvoritev doživela 5. maja. Retrospektiva predstavlja celotno Kellyjevo delo zadnjih 35 let.

Mike Kelley, rojen 1954 v Detroitu, je od sredine sedemdesetih pa vse do svoje smrti leta 2012 živel in ustvarjal v Los Angelesu. V svojem ustvarjalnem procesu se je dotikal ameriške popularne kulture, prav tako pa tudi modernistične in alternativne tradicije.

Njegovo delo je razgibano in protejsko, saj vključuje najrazličnejše medije, med njimi asemblaže, risbe, skulpture, slike, fotografije, instalacije, video, kritične tekste, v zgodnejših letih pa tudi serijo performansov. Ves čas svojega ustvarjanja se je posvečal tudi glasbi in zvočni umetnosti, sodeloval je s skupinama Destroy All Monsters in The Poetics.

Razstavo, ki predstavlja več kot dvesto njegovih del in je tudi največja Kelleyjeva razstava doslej, je pripravila Ann Goldstein v sodelovanju z Mike Kelley Foundation for the Arts, kustosinja prvega koncepta razstave pa je Dr. Eva Meyer-Hermann. Razstava je sicer pridobila nov pomen po umetnikovi tragični smrti – šlo je za samomor - v začetku leta 2012. Po nepričakovani smrti se je namreč njegov izjemen opus nenadoma dopolnil v zaključeno celoto. Tako se je razstava, katere otvoritev je bila načrtovana s prisotnostjo umetnika, prelevila v retrospektivo, v pravem pomenu besede. Sicer pa je razstava tako ali tako zasnovana kronološko in predstavlja pregled umetnikovih del od sredine sedemdesetih, vse do njegove nedavne smrti.

Genialnost, če lahko tako rečemo, Kelleyjevih del - med drugim ga navajajo tudi kot enega izmed najbolj vplivnih sodobnih ameriških likovnih umetnikov - se skriva v njegovem kritičnem raziskovanju in predstavljanju kulturne produkcije, z vsemi protislovji znotraj le-te, v kombinaciji z duhovitostjo, poetičnostjo in grozljivo asociacijo moči. Kot pravi Goldstein, v njegovem delu ni najti nič svetega, kot so visoka kultura, filozofija, psihologija, glasba, zgodovina, literatura ali religija.

V delih zasledimo spomine zatrtega otroštva kot nekakšen prepad med groznim in profanim. Dela so zaznamovana z umetnikovim nenehnim samopreučevanjem, samoreflektiranjem in predelovanjem lastne podobe. Razstava nam te podobe v prvi vrsti prikaže skozi njegove zgodnejše delo, ki ga je Kelley ustvaril še v času šolanja na California Institute of the Arts v sedemdesetih.

V tem obdobju je bila šola usmerjena v konceptualno umetnost, eksperimentalni performans in glasbo. Kelley je tukaj ustvaril serijo performativnih skulptur in objektov, ki jih je uporabil za cikel performansov. Performansi so vključevali ročno izdelane zvočne objekte in rekvizite – tako imenovane demonstracijske skulpture - gibanje, besedila in govor.

V zgodnjih osemdesetih pa je Kelley pričel s serijo projektov, kjer je preučeval politične in filozofske teme, to so med drugim instalacije Monkey Island, Rothko's Chapel in Lincoln's Profile, v njih pa je prikazal svoje zgodnje socialno-politične preiskave in razmišljanja. Pozornost pritegne zgodnje ikonično delo Half a Man, kjer je kot simbole obdarovanja in občutka krivde uporabil zavržene plišaste igračke in lutke v različnih formatih. Kelleyeve provokativne kompozicije, kot sta na primer medvedka, sešita skupaj preko genitalij, vedno znova zapletajo nedolžnost in identifikacijo ter namigujejo na grožnjo in vseprisotno maligno poosebljanje.

Brez grožnje in malignega poosebljanja je retrospektivo Kelleyevih del v Amsterdamu ujela Jasmina Grudnik.