V Mednarodnem grafičnem likovnem centru, krajše MGLC, je že od julija na ogled retrospektivna razstava del Adriane Maraž, ene mednarodno najbolj priznanih slovenskih grafičark. Prepoznavna je predvsem po svojem obvladanju in premišljenem kombiniranju tehnik globokega tiska. Umrla je leta 2015, na ogled pa so predvsem dela iz obdobja med šestdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja.

Strukturno razstava načeloma ne presega klasične retrospektivne postavitve. Krožna zasnova razstavnega prostora nas dokaj kronološko vodi po umetničinem opusu, znotraj tega pa se oblikujejo posamezni ohlapnejši tematski sklopi, ki jih najlažje definiramo glede na odstopanje od osrednje linije motivov. Umetnica se drži upodobitev neposrednih motivov – vsakodnevnih predmetov, ki sicer danes še toliko bolj kot za časa umetničinega življenja nosijo nostalgični naboj. Najpogostejše je starinsko pohištvo, od postelj in zof do stolov, zibelk in kredenc. Mednje pa se mešajo tudi bolj pop motivi, kot so kozarci vloženih kumaric in konzerve ter metle in škafi. Večina teh del je omejena na eno samo sobo, ki najbolj izstopa, saj imajo ti, bolj potrošni predmeti, drugačno logiko. Obdelani so nekoliko bolj minimalistično, prav odkrita, estetizirana dotrajanost pohištva pa je tista, ki mu daje dostojanstvo, obenem pa ga nekako počloveči. 

Pri teh motivih do izraza najbolj pride avtoričino obvladanje grafičnih tehnik. Medtem ko se grafiki pogosto zanašajo na čisto likovnost – zanimanje zanjo navadno izhaja iz tehničnih zakonitosti medija – Maraž k njej pristopa drugače. Te medijske specifike, kot so variacije, nekonsistence in navidezne napake kot posledica reprodukcije, v grafičnih delih pogosto postanejo kar glavni objekt zanimanja. Pri Maražinem opusu pa so osmišljeni, saj vizualno sovpadejo z značilnostmi upodobljenega. Ograje rjavijo, kredence trohnijo in posteljni okvirji škripljejo skupaj z zlizanim parketom MGLC-ja. Razpokana barva vzcveta v izvezeni vzorec in obratno. Žamet se guli z divana, teksturo lahko skoraj začutimo pod konicami prstov. 

Sicer je umetničin opus tako koherenten – saj se bolj kot ne drži enih in istih motivov –, da pretirani kuratorski posegi niti niso potrebni. Naboj teh del je ravno v kopičenju navidez banalnih, morda nostalgično prežvečenih motivov, ki jim je namenjena posebna pozornost. Manj uspešni so umetničini poskusi vpletanja besed, na primer fragile in himera na površje del. Obe imata sicer mesto v njenem opusu: krhkost ima gotovo opraviti s spominom, zapakiranim v star zaboj, himere pa lahko imenujemo vse kose pohištva, ki so bolj iz mesa kot lesenih plošč. Vendar eksplicitno izjavljanje tega idejo banalizira. Glavna intriga grafik se zato še vedno kaže na neposredni, vizualni ravni. Plastenje vzorcev in tekstur gledalca hitro zapelje in morda celo prikrije sam motiv. Ne, da ne bi bil prepoznaven, temveč je njegova namembnost, morda tudi skozi fizični razkroj, postavljena na stranski tir, namesto nje pa vznika mešanica raznih, tudi nasprotujočih si impulzov: od nostalgije po nedoživetem, strahospoštovanja, odpora in privlačnosti. Povezava motivov gotovo ni naključna, vse združuje tudi tradicionalistična zvezanost z ženskostjo. Tako umetnica skozi svoje predmete in predmete svojih sodobnic razgrinja specifičen, subjektiven notranji svet, ki ga informira tudi mesto ženske v socializmu.

Morda prav iz navidezne preprostosti izvira kuratorski vzgib, da bi razstavljeno nekako nadgradili. Poleg upodobitev se tako tu in tam pojavijo tudi realni predmeti, kot so pletena torba, okrasna blazina in pozlačen dežnik. Čeprav je interier, na kakršnega namigujejo ti predmeti, skladen z imaginarijem grafičnih del, je tak poseg odveč. Predmeti so v primerjavi s podobami plehki.

Bolj posrečena je tudi manj vsiljiva odločitev kustosinj Nadje Zgonik in Brede Škrjanec, da so nekatera dela – navadno tista, ki prikazujejo podoben motiv ali pa jih kaj drugega povezuje v ohlapno serijo – obešena na barvno ozadje, katerega oblika spominja na posteljno naslonjalo ali pa umetelno izrezljano komodo. S tem se galerijski prostor na bolj subtilen način prilagaja razstavljenemu, poleg tega pa tako nastali sklopi lahko dodatno izpostavijo določene detajle in povzdignejo teme, ki bi nam sicer ušle. 

Eden od takih uspešnih sklopov, na primer, združi štiri grafike, ki se poigravajo s pogledom. Ogledalca, odprtine, nekatere odprte in druge, še bolj intrigantne, zatemnjene. V tretjih spet ujeti fragmentirani deli obraza, s poudarkom na očeh. Ta prijem je pravzaprav vpeljan že na samem začetku razstave, saj lahko že iz podesta skozi ovalno odprtino slutimo, kaj nas čaka v notranjosti. Prav delno oviran pogled je tudi eden od ključnih momentov, ki pripomore k razkritju močnih erotičnih podtonov celotne postavitve. Že prej smo omenili izredno taktilnost, ki jo Maraž ustvarja s plastenjem, tematsko pa ima to tudi drugo funkcijo. Oguljene zofe se skorajda slačijo, draperije jim sugestivno padajo z… naslonjal? Ali morda raje ramen? Res je, da umetnica pohištvu občasno nameni kakšen del človeškega telesa, ali da se kdaj blago naslonjala stola napne čez ženske boke in prsi. Odvržena odeja izriše zasenčen moški obraz v profilu. Vendar pa je skoraj bolj zanimivo, kako sugestivno je lahko pohištvo, kadar ni eksplicitno antropomorfizirano. Iz naročja naslonjača štrli lesena palica, en stol je obrnjen na glavo, poveznjen čez drugega.

Mistika umetničine tehnike in na vizualni in idejni ravni plastena, zakodirana erotičnost, delujeta sinhrono. Kustosinji razstave se zavedata pomena obeh aspektov in ustvarita okolje, ki igra v skladu z opusom umetnice. Postavitev je na ogled še do desetega novembra.

Žamet je gulila Neža U.