Nova samostojna razstava Nike Autor Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova prikaže tri nove obzornike, ki so med Veliko Kladušo in Dunajem nastali v zadnjih letih. Autor v večini svojih projektov osvetli nevidno – če je na mestu poročanja o balkanski begunski poti v zadnjih letih nastopila praznina, jo obzorniki vestno zapolnjujejo. V tokratni seriji izpostavlja gejm, igro življenja in smrti, na katero se odpravijo begunci, ki so na balkanski poti obtičali v Bosni, v Veliki Kladuši, kamor so neusmiljeno vračani s pushbacki slovenske in hrvaške policije. Postavi nas v gozd, kjer nas zeleno listje skrije, razkritje policije pa pomeni smrt. Na razstavi so predstavljeni trije novi obzorniki – Obzornik 4517 – Preko vode do svobode, Obzornik 2021 – Tukaj imam sliko in Obzornik 670 – Rdeči gozdovi. Vsi trije so nastali v zadnjih dveh letih, nekateri posnetki pa so bili vključeni tudi v Obzorniku 65, ki je bil javnosti prvič predstavljen lansko zimo, zato očem javnosti niso bili povsem neznani.

Vsak obzornik zaživi v svojem prostoru galerije. Projekcije spremljajo fotografije s terena. Ko vstopimo na razstavo, se pred nami razprostre gozd, v katerega vstopimo kot nemi opazovalci. Natančneje, vase nas posrka prvi predstavljeni Obzornik 670 – Rdeči gozdovi. Gozd, prepreden z rezilno žico, posnet na 16-milimetrski trak, nas posrka vase. Mehki pastelni posnetki so prerezani z ostrino rezilne žice. Tehnične napake, ki rdečijo granulast film, tega ne zmotijo – dopolnijo ga. Video prežema zasanjana glasba, ki jo slišite v podlagi, vendar ne zremo zgolj v posnetke gozda. Ključna je pesnitev, ki je v video vključena samo besedilno, v podnapisih – predstavi nam idejo rdečega gozda – nepretrganega ekosistema, ki ga prežema solidarnost: »Starejša drevesa podpirajo mlada, odmirajoča zagotavljajo vire za živa. Svojo rast uravnavajo po drugih drevesih. V nevarnosti pošiljajo signale drugim. Gozd je rdeč, ne zelen«. Obzornik ponudi estetsko izkušnjo, v svojo lepoto zavije nevidno igro življenja in smrti.

»Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili,«

pove Amal.

»Žica mi je porezala roki in dlani,« pove Zainab.

Sumaya doda:

»Ko sem poskušala preplezati žico,

sem opazila sovo.

Imela je raztrgano krilo,

bila je še živa«.

»Zadnja v skupini je ni mogla preplezati,

odnesla jo je reka.«

Gozd je mesto gejma – nenehnih poskusov iskanja boljše prihodnosti. Nika Autor je s poetičnim videoesejem, ki predstavlja uvod v celotno razstavo, razvila njeno rdečo nit. Pushbacki na naših tleh se odvijajo v naših gozdovih, tla naše meje so prežeta s krvjo. Gozd je postal rdeč – tako metaforično kot dobesedno. Rdečo podobo gozda razkrivajo napake pri snemanju s 16-milimetrskim filmom, njegovo rdečo naravo pa besedilo, ki podobe zasidra v njihov pomen. Rdečina ne sme predstavljati zgolj gorja, postati mora pogled solidarnosti. Če morajo begunci v gozdu postati nevidni, da lahko preživijo, jih obzornik naredi vidne zavoljo razkritja njihove izkušnje. Prvi obzornik z zakrivanjem vidnosti in odsotnostjo glasu, ki bi pesnitev bral, podaja glas neslišanim. V svoji implicitnosti postane ekspliciten.

Že naslednja soba predstavi konkretne osebe, zajete v objektiv kamere. Obzornik 2021 – Tukaj imam sliko spremlja skupino, ki v začasnih nastanitvah v gozdu zbira moči, se pripravlja na ponovno, peto, osmo, enajsto, petnajsto … prečkanje neprebojne schengenske meje. Ponoven poskus, nove priprave na gejm. V sobi galerije nismo soočeni zgolj z obzornikom – spremljajo ga fotografije: na stenah kolažne podobe gozda, na tleh pred obzornikom v poševnici postavljena podlaga, na kateri so fotografije zapuščenih čevljev. Te lahko vidimo tudi v zadnjem delu videa. Video je dopolnjen s fotografijami – zapuščenega začasnega taborišča ne vidimo nujno takoj, ko vstopimo v prostor, vendar ga lahko pričakujemo v trenutku, ko na tleh zagledamo zapuščene čevlje, ki jih prerašča gozd. Skupaj s fotografijami lahko sporočilo obzornika kolažno sestavimo tudi sami – za to nam ni treba pogledati videa v celoti.

Dodatni fotografski material videopodobo razbije – naše očišče ni enotno, usmerjeno v en prikazani kader, fotografski kolaži nimajo enega gledišča, ne prikazujejo ene situacije. Razsrediščenje pogleda je ključno – tema v medijih ni osrediščena, o njej slišimo zgolj po kosih; v tej ali oni predstavi, na tisti razstavi, v redkih dokumentarcih, v nekaterih poročilih o kršenju človekovih pravic. Poročanje o pushbackih do publike privilegiranih gledalcev prihaja fragmentarno. Naš pogled na temo je razbit, Autor fragmentarnost zgolj posnema in poudari.

Vse sledi pushbackov bodo izbrisane. Pogoltnil jih bo gozd. Tudi videi Nike Autor jih ne prikazujejo, vendar osvetlijo posameznike, ki so jih deležni. So edine priče, ki o njih lahko govorijo. Če je prvi prikazani obzornik žalostno zgodbo gozdov zavil v lepoto, v drugem spregovorijo besede ljudi, na koncu videa pa praznina zapuščenega taborišča. Njihova imena bodo pozabljena, izbrisana. So truma ljudi, gozd jih bo pogoltnil.

Zadnji predstavljeni Obzornik 4517 – Preko vode do svobode se osredotoči na enega protagonista: Zieda Abdellaouia. Kamera ga prvič zajame v Veliki Kladuši, kjer je po številnih poskusih prečkanja meje Evrope začasno nameščen. Kot se izkaže tudi niso bili zadnji. Najdaljši med novimi obzorniki nas posrka vase. Izmed vseh treh predstavljenih je najbolj filmski – sledi posamezniku, predstavi njegovo zgodbo. Če video začnemo gledati nekje na sredini, ga bomo želeli pogledati do konca in od začetka do točke, kjer smo začeli.

Posnetki obzornika so nastali v dveh mestih: v Veliki Kladuši in na Dunaju. Ziedova pot v Evropo je bila dolga – na Dunaj je prišel po 26 gejmih, 4517 prehojenih kilometrih, čez srbsko in madžarsko mejo. Slovenska policija ga je večkrat vrnila. V zadnjem obzorniku gozda ne vidimo, ta je zgolj omenjen, o njem zgolj poslušamo. Predstavlja neprehodno mejo med neizbežnostjo ujetosti v Kladuši in Evropo, zaprto, staro celino, v kateri ekstremna desnica opozarja pred kolonizacijo migrantov z vzhoda. »Colonize you? With flip-flops?« vpraša Zied. Evropska utrdba se brani pred trumo ljudi, ki so ujeti v limbu začasnosti med prejšnjim in naslednjim gejmom.

Razstava Če bi gozdovi govorili, bi se od žalosti posušili decentralizira naš pogled. Ugledamo fragmente nekega pričevanja, izseke posnetega materiala, ki jih lahko pogledamo v celoti ali pa tudi ne. Medij videoumetnosti ni namenjen linearnemu gledanju, čeprav si ga predstavljeni obzorniki zaslužijo. Vendar prav fragmentiranje pogleda, odločitev obiskovalca, ali se bo razstavi posvetil v celoti ali ne, je za izvrstnost prikaza nujna. Zahteva aktivacijo gledalca, njegovo prisotnost in zmožnost ustvarjanja celotne slike iz danih fragmentov. Iz videnega, še bolj pa iz zamolčanega in impliciranega. Vendar podobo lahko sestavi le tisti, ki se v galerijo odpravi in želi razumeti dano temo. Če so se zgodovinski obzorniki odvrteli pred filmom, v kinodvorani, kjer jih je lahko videlo večje število ljudi, so obzorniki Nike Autor namenjeni predvsem galerijski publiki. Ne narekujejo kolektivnega gledanja – prikazani so v meditativni atmosferi galerije. Obzorniki so postali politični preizkus za obiskovalca galerije. Vsak posamezni obiskovalec se mora odločiti, ali bo videe pogledal v celoti ali se bo odpravil naprej. Vprašanje za vsakega pa je, ali bo izziv ogleda vsakega obzornika sprejel ali ne.

__________

Foto: Nika Autor, Obzornik 670 – Rdeči gozdovi (2022)