Minuli teden se je v MGML-jevi Galeriji Jakopič ‒ razstavnemu prostoru, ki je tradicionalno usmerjen k fotografiji ‒ odprla pregledna razstava Replika, na kateri je predstavljeno delo slovenskega fotografa Bojana Radoviča. V kleti Ravnikarjevega Ferentovega vrta je na ogled postavljenih osemnajst Radovičevih fotografskih projektov, ki so v obrazstavnih besedilih določeni s štirimi tematskimi sklopi.

Enobesedni naslov - Replika - sam po sebi ne pove kaj dosti o vsebini, motiviki, ikonografiji, slogu ali tehniki razstavljenih fotografij. Ob prebiranju tako kuratorkinega spremnega besedila kot pojasnjevalnih tekstov ob posameznih razstavljenih delih pa se pokaže, da beseda replika spretno lovi žmoht Radovičevega delovanja. Fotograf se v svojem opusu ideje repliciranja loteva na tri načine. Pri prvem prek podob, simbolov in idej, povezanih s kolektivnim spominom in političnimi sistemi, vzbuja že kar malce ironično nostalgijo.

Drugi princip repliciranja je veliko bolj tehničen - Radoviča na primer navdihujejo projekti, ki jih je že izvedel, ali pa se igra z različnimi tehnikami ter nosilci. Tako si postavlja že prastaro vprašanje fotografije kot originala in hkrati komentira vprašanje avtorstva. Tako je recimo na triptihu Kalejdoskop s pomočjo umetnega ambienta poskušal poustvariti vtis, da so fotografije posnete v naravi. Tretji način Radovičevega repliciranja so hommagi, torej pokloni ikoničnim trenutkom, osebam, delom iz kratke zgodovine fotografije in še krajše zgodovine filma. Takšen je projekt Hommage WHFT, pri katerem je s kamero mobilnega telefona poustvaril prve negative Foxa Talbota, izumitelja zgodnje fotografske tehnike - talbotipije. Poleg treh načinov repliciranja, ki se jih poslužuje Radovič, pa je na razstavi možno videti še četrti del fotografovega opusa, ki ga opredeljujeta predvsem vsebinska osredotočenost na Japonsko in preizpraševanje zahodnjaškega pogleda na njeno estetiko, ljudi in običaje.

Kljub potiskanju Radovičevih projektov v tematske sklope, kar je zdaj na razstavah sodobne umetnostne produkcije že ustaljena kuratorska fora, je razporeditev del v razstavnem prostoru neobremenjena. Kuratorka Marija Skočir se je izognila sopostavljanju projektov, ki replicirajo na sorodne načine. To je lahko po eni strani učinkovit pristop k opozarjanju na razlike med posameznimi fotografskimi projekti, čeprav ti imajo skupne točke, kar omogoča gledalcu, da vsak projekt vidi kot posamezno enoto. Hkrati pa zastavljeni sklopi obiskovalki razstave še vedno služijo kot didaktično pomagalo.

Po drugi strani pa je mešanje tematskih sklopov lahko tudi le posledica posebnosti razstavnega prostora Galerije Jakopič. Njene mestoma nerodno postavljene predelne stene prisilijo kuratorja, da se enostavno podredi dolžini te ali one stene. Takšna podreditev za razstavo Replika ne bi bila nič nenavadnega, saj so nekatere fotografije velikih formatov ali pa učinkujejo dobro le v sozvočju s celotno serijo.

Z estetskega vidika podoba razstave, ki vključuje barve, izbrane za zidove, in izredno široko barvno paleto Radovičevih del, tokrat nikakor ne razočara. Količina raznobarvnih odtenkov, ki jim lahko sledimo od začetka pa do konca barvnega spektra, je popoln zabaviščni park za paličnice in čepnice obiskovalkinih oči. Deloma neonske barve fotografij ob črnih in nizkih stropih galerije tako rekoč žarijo in vzpostavijo oster kontrast, zaradi katerega dela učinkujejo še bolj suvereno.

Posamezne serije so očitno ločene med sabo, spremljajo pa jih kratka pojasnila o kontekstu nastanka in zastavljenem konceptu. Obrazstavni teksti so tokrat napisani kratko in jedrnato in so popolnoma drugačni, dostopnejši širšemu občinstvu, kot pa zdaj že standardni obrazstavni teksti, polni bučk, rožic in trikrat okoli obrnjenih metafor, namenjenih le peščici tistih z najbolj zavihanimi nosovi. Kakovost tekstov se odlično ujema tudi s filozofijo Radovičevih del, ki so kljub estetski nenavadnosti polna človečnosti in univerzalnih motivov.

Princip približevanja umetnosti sleherniku s splošno znanimi motivi je glavno orodje za vzpostavljanje stika z obiskovalko v fotografski seriji Sol in poper, posneti leta 2012. Serijo sestavlja šestnajst fotografij, sopostavljenih v enem okvirju, kar obiskovalko prisili, da jih ne koncipira kot posamezne posnetke, obstoječe v vakuumu, temveč kot kolaž enakopravnih koščkov smiselne celote. Posnetki s ptičje perspektive zajemajo tihožitja, ki jih ustvarijo na bel poškrobljen prt postavljeni solnica, poprnica in pogosto že kar malo kičast šopek, kakršne najdemo na mizah domačih gostiln, hotelskih jedilnic in drugih podobnih institucij.

Radovič je te šopke posnel v hotelskih jedilnicah na jadranski obali. So simboli zlate dobe jugoslovanskih hotelov in počitnikovanja ob obalah Jadranskega morja, ki številnim generacijam vzbuja občutek nostalgije. Morda lahko obiskovalkinim staršem prikliče spomin na velike hotelske komplekse, ki so cveteli v času nekdanje države, obiskovalki pa spomin na taiste hotele leta po tem, ko sta se začela njihov počasni, a vztrajni padec iz mode in dokončna zastarelost. Radovič pred oči gledalke potisne lepoto objektov samih, postavljenih pred objektiv. Po drugi strani pa ob zanašanju na kolektivni spomin v njej sproži tisti topli, a rahlo prazni občutek nostalgije po stvari, ki je ni dovolj cenila, ko je še obstajala v svojem največjem sijaju.

Replika z repliciranjem osebnih in kolektivnih spominov, lastne podobe in podobe drugega ter z vračanjem k pionirskim tehnikam fotografije uspe širši publiki približati opus Bojana Radoviča. Že ščepec igrivosti in predvsem radovednosti v vsakem od predstavljenih projektov pa pri obiskovalki sproži odobravajoče kimanje. Postavitev se resnično lahko ponaša kot razstava, ki nagovori širšo publiko in ne le umetnikov, kuratorjev, kritikov in ostalih tropskih ptic art scene.

Razstavo Replika si je v Galeriji Jakopič mogoče ogledati do 22. januarja prihajajočega leta.

Replicirala se je Neža Vengust.

Naslovna fotografija: Blaž Gutman [spletna stran Galerije Jakopič].