Spoštovano poslušalstvo Radia Študent, tokratno oddajo Fine umetnosti posvečamo razstavi Taa Vrhovca Sambolca »Ritmi prisotnosti«. Razstava je potekala od 18. 11. do 9. 12.2016 v galeriji Škuc. Umetnik in glasbenik, čigar delo bomo obravnavali v pričujočem tekstu, se ukvarja predvsem z vprašanji prostora in časa. Konkretneje, gre za »poetično raziskovanje razmerij med prehodnimi in časovnimi tokovi«. Pa še nekaj: ključna beseda, ki jo bomo nadalje potrebovali za razumevanje dimenzije umetnikovega ustvarjanja, je »efemernost«. Torej, minljivost, začasnost, kratkotrajnost.

Pa gremo, korak za korakom, po vseh štirih prostorih. Prvi prostor je namenjen projektu »Ritmi prisotnosti«: bele stene in rahlo votla, črna tla. Slišimo topot. Tišina. Spet topot. Ni naš. Iz Škuca nam razložijo, da je enaka talna površina postavljena nekje na skriti ljubljanski lokaciji. Ko ljudje tam korakajo, se njihov ritem ujame, daljinsko projektira in nam v Škucu zatopota. Kot zapisano v spremnem besedilu: »Tla skupaj tvorijo odprt in neumestljiv prostor, ki je obenem tu, nekje drugje, hkrati pa tudi nikjer in nekje vmes.« Ali, če se osredotočimo na izkušnjo obiskovalca galerije: mi smo tu, oni so tam. Oni so tu. Mi smo tudi tam.

Če pa gremo en korak nazaj, nas lahko zabava tudi človekova potreba po tem, da se hibridni prostori sploh iščejo. Zakaj to počnemo? Kaj nam pomeni ustvarjanje prostora znotraj neprostornosti? Odgovora zaenkrat še nimamo. Zato se vrnimo k razstavi. Slišen je ritem korakov, ki gredo mimo nas in v pozabo. Prisotnost, ki je in ni. Ritem je tukaj v vlogi simultanega prevajalca in nezanesljive priče nekemu drugemu času in drugemu prostoru, a vendar s svojo prezenco stoji izven časa in prostora. Ustvarjen vmesni prostor v galeriji tako opominja na neizkoriščenost praznin vsakdana.

Nadaljujmo. V naslednjem prostoru nas dočaka projekt »Neslišano«: projekcija prikaza časa, ki šteje tišino. Nad nami visi mikrofon, ki zaznava spremembo glasnosti zvočnega okolja. Prisotnost zvoka resetira projicirano uro nazaj na ničlo. Ko pa smo tiho, gre čas naprej. Kar je pri tem projektu privlačno, je, da obiskovalca zelo hitro privabi v molk, tišino in poslušanje. Postavlja nas tudi v pozicijo nemoči: tudi če se opredelimo, da ostanemo tiho in pri miru, nas okolica zjebe: nekdo se nekje sprehodi, sosednji prostor v Škucu zatopota in spet smo s tajmerjem na nuli. Lucidno zastavljen projekt nas tako opominja, da tišine ni treba iskati in je skorajda ni možno najti v obliki miru.

Umetnik torej našo potencialno tišino in sosednji topot izkorišča in vzpostavlja vez med slišanim, neizgovorjenim, razumljenim in zamolčanim. Opomnimo: projekt »Neslišano« ne cilja na prezerviranje enega dogodka – enega trenutka v času. Ne zanima ga dogodek, temveč vaja. Začasnost. Statičen je v svojem konstantnem nastajanju in se tako vzpostavlja kot spomenik nenehnem poskušanju. Torej, Sizifovo delo - na delu.

Tretji prostor nas dočaka v skladnem minimalističnem slogu: sobica z belimi stenami, mizica, na mizici knjižica in metronom, za katerega smo izvedeli, da je modificiran. Projekt je naslovljen »Brati Stanleyja Brouwna« in »naslavlja tematike vsakdanje hoje, merjenja, arhiviranja, branja in ritmične časovnosti«. Stanley Brouwn je konceptualni umetnik, ki je v omenjeni knjižici na vsaki strani zapisal število svojih korakov za čas 21 dni. Sambolec je knjigo prebral, korake v istem 21-dnevnem obdobju po-uprizoril in z napravo zabeležil njihove ritme. Modificiran metronom pa jih za obiskovalce Škuca vestno tik-taka. V ponavljanju korakov drugega človeka je Sambolec torej živel v restriktivnem ritmu tujega vsakdana. V tem segmentu razstave se vprašanje prisotnosti tudi najbolj jedrnato prikaže. Zanimivo je, da je obiskovalec Škuca tukaj samo tretje oko, priča ping-ponganja, korakanja dveh umetnikov. Tako ostane pasiven.

Naj razložim: v prvi sobi smo se med poslušanjem tujih korakov spraševali, ali morda na nekem drugem koncu Ljubljane slišijo tudi nas, kako korakamo v Škucu. V drugi sobi nas je projekt provociral in vabil v tišino. Tukaj pa smo brez napetosti lahko pri miru. Smo neaktivni v razmerju do dialoga, ker se je ta že odvil in se nam tukaj in sedaj zgolj, tako rekoč, posthumno predstavlja. Za svojo prisotnost nas tako projekt več ne potrebuje. Odpenja se in oddaljuje od vsakršne nujnosti in lahko ostane tudi neslišan.

In nazadnje, še četrti projekt, naslovljen “Z mimoidočimi”. En zvočnik predvaja ritme umetnikovih korakov, ki jih je le-ta zabeležil med hojo. Drugi predvaja ritme mimoidočih. Zvočna konstelacija je postavljena visoko na stropu in v največjem prostoru Škuca. Postavlja se nad nami in jo v primerjavi z ostalimi razstavljenimi projekti lahko razumemo zgolj kot “noise”, ki nekako skorajda dežuje nad nami. Na tej točki se pa spomnimo, kaj o vsem tem pravi John Cage:

“Noise. Ko se ga ignorira, nas lahko moti. Ko pa mu prisluhnemo, nam je lahko fascinanten”. Cage tudi nadaljuje: “Nekaj takega, kot je prazen prostor ali prazen čas, ne obstaja. Vedno je nekaj za videti, nekaj za slišati. Tišina ne obstaja.”

In za konec: projekt morda ne stremi k čustveni naložbi in odnosom z mimoidočimi, vendar je močno čutna poetika v umetnikovem odnosu do nedoživetega in nečutnega. Ta se ustvarja skozi izbiro ušesu prijaznih, toplih zvokov, ki pronicajo čez prostor in ponazarjajo ritem, ter z minimalističnim, očesu prijaznim pristopom pri izbiri materialov in orodij za izvedbo projekta. Razstava je enostavna, v svoji enostavnosti je razumljiva, v svoji razumljivosti je pa lepa.

Sambolec je ritme prisotnosti amplificiral in postavil na ravni poezije. Poezija pa tovrstno ritmično anarhičnost in poigravanje s prisotnostjo in začasnostjo v svojem hibridnem telesu še vedno in še kako podrazumeva.

Napisala Saša Hajzler.