Saša Spačal in Matic Potočnik - Liminoid

Saša Spačal in Matic Potočnik - Liminoid

Recenzija dogodka
20. 11. 2014 - 13.00

Po besedah pokojnega Terrenca Mckenne je edina razlika med stroji in psihadeliki v tem, da prvih še ni mogoče pogoltniti. Tako tehnologija kot različne farmakološke substance namreč v naših vsakdanjih življenjih igrajo vlogo proteze uma. Četudi delujejo v diametralno nasprotnih smereh, stroji in substance posamezniku omogočajo podobne učinke. Gre za širjenje meja zavesti oziroma ekskurzije zavesti onkraj fizikalnih in bioloških omejitev telesa s pomočjo različnih protez.

Projekt Liminoid Saše Spačal in Matica Potočnika lahko v kontekstu omenjene protetike razumemo kot presečišče obeh metod. Novomedijska instalacija v projektnem prostoru Aksioma obiskovalcu ponuja izkušnjo drugačne čutne zaznave, ki dobesedno razširja oziroma premika meje zavedanja. Portal Liminoid preko avdio-vizualne stimulacije čutov izmešča posameznika iz njegovega Gestalta [geštalta] in poizkuša psihoaktivnim substancam vzpostaviti podobno izkušnjo, poimenovano dezintegracija subjektivitete. Hkrati pa tovrstne učinke dosegata na povsem legalen in neškodljiv način s pomočjo novomedijske tehnologije.

Bolj konkretno, instalacija Liminoid sestoji iz treh telesnih podaljškov oziroma protez. Najprej imamo zadnjo generacijo igračarskih očal za zaznavanje virtualne realnosti po imenu Ocular Rift. Slednja sta avtorja dodelala z dodatkom dveh spletnih kamer ter na ta način omogočila hibridno izkušnjo virtualnega in obogatenega vida. Drugo protezo predstavlja merilec srčnega utripa preko prsta na roki, tretjo pa panoptične kamere, ki snemajo razstavni prostor in katerih posnetki so del video projekcije. V prostoru se pred in za obiskovalcem nahajata dve črni sferi, ki naj bi s svojo obliko na vizualni ravni omogočili čim bolj gladek prehod v virtualno resničnost.

Tako se udobno nameščeni na obokani klopci, s hi-tech očali in slušalkami na glavi ter merilcem srčnega utripa na prstku prepustimo virtualni izkušnji doseganja liminalnega stanja. Preprosto povedano, zadeva deluje. Kmalu se pred nami na podlagi realnega izriše virtualni 3D prostor, ki z radialnimi geometričnimi animacijami, utripanjem svetlobe in različnimi zvoki uspešno prevzame gledalca. Izkušnja je na začetku udobna, nato postopoma pridobiva na intenziteti do rahlo neprijetne ter se konča z zvočenjem in vizualizacijo uporabnikovega srčnega utripa. Slišati in videti lastni srčni utrip v takšni maniri deluje nekako prijetno in toplo. Na tem mestu poudarimo, da je celotna izkušnja dobro odmerjena in je v smislu intenzitete primerna prav vsakemu obiskovalcu.

Kot lahko razberemo iz spremljevalnega besedila, je projekt Liminoid plod raziskovalnega dela avtorjev na področjih antropologije, psihologije, programiranja in tehnologije novih medijev. Kot nam sam naslov pravi, je bil njun cilj pri obiskovalcu sprožiti vznik liminalnega stanja. Slednje označuje prehodno fazo ali stanje subjekta v družbenem ali psihološkem kontekstu. Najpogosteje je povezano z iniciacijskimi rituali različnih skupin ali skupnosti. Pojavlja pa se tudi v pedagogiki kot neizogibna posledica pridobivanja novih znanj in spoznanj učencev. Bistvo liminalnosti leži v tem, da gre za kratkotrajno, krizno stanje suspenza med preteklim in emergentnim zavedanjem ali mišljenjem. Zaznamujejo ga občutki krize identitete, ontološki obrati in epistemološki rezi.

Glede na visoko stopnjo individualizma in pomanjkanje strukturiranih oblik življenja v postmodernih družbah so liminalne faze postale redke. Nadomestile so jih liminoidne izkušnje, ki so po Victorju Turnerju prostovoljne, zabavne in v nasprotju z obligatornimi in integracijskimi liminalnimi stanji predstavljajo dejanja družbene odklonskosti. Tukaj smo že zelo blizu prej omenjenim farmakološkim substancam, katerih prostovoljna konzumacija dobro ustreza definiciji liminoidnosti.

Kakorkoli že, instalacija Liminoid raziskuje vprašanja zavesti in subjekta, ki, če se ozremo zgolj na problem kvalij, še zdaleč niso razrešena. Cilj avtorjev je nasloviti trenutek predrefleksivnega samozavedanja obiskovalca. Torej zajeti čisto čutno zaznavo pred kognitivnim procesiranjem in reflektiranjem. Tehnološko podprta liminoidna izkušnja naj bi opazovalca navedla k premišljevanju o lastni subjektivnosti oziroma o postajanju brez bivanja. Preko zvočenja in upodobitve srčnega utripa avtorja poskušata doseči izventelesno izkušnjo gledalca. Lahko bi rekli, da gre za poizkus dekonstrukcije Gestalta [geštalta], ki je človek.

Projekt Saše Spačal in Matica Potočnika po svoji tematiki spominja na delo Američana Jamesa Turrela. Slednji za medij svojega ustvarjanja jemlje zgolj svetlobo in nagovarja opazovalca brez jezika. Po lastnih besedah skuša ustvariti atmosfero, ki je zavestno nasičena s samim gledanjem, kot nema misel, ki se poraja ob opazovanju ognja. Gledati torej zagotovo še ne pomeni tudi videti. Ozaveščanje procesa čutne zaznave brez poznejše kulturne in emocionalne navlake tvori prej omenjeni trenutek predrefleksivnega samozavedanja. V resnici to pomeni zavedanje samega zavedanja in predstavlja svojevrstno vračanje v točko nič, ki omogoča introspektivno raziskovanje lastne čutnosti in duševnosti.

Medtem ko se je James Turrel povsem odpovedal jeziku, pa Liminoid subvertira tehnologijo z enakim namenom osvobajanja subjekta od spon kulture. Kognitivno procesiranje čutnih zaznav namreč že predstavlja trenutek kulturne apropriacije našega notranjega sveta. Blagodetja sodobne kulture pa so znana. Fetišizacija objekta, pretirani egoizem in refleksija vsakdanjega življenja, ki vodi v psihopatologije. V tem kontekstu ima portal Liminoid neprecenljive terapevtske potenciale, primerljive le s tistimi farmakoloških substanc. Ali kot je dejal na začetku omenjeni Terrence Mckenna, culture is not your friend.

facebook twitter rss

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness