V zadnjih dvajsetih letih je pojav spomina postal fokus številnih kulturnih raziskav, kar je povzročilo znatno produkcijo vednosti na to temo. Čeprav se je diskurz o spominu afirmiral v obdobju dekolonizacije in novih družbenih gibanj, ko je prišlo do iskanja alternativnih in revizionističnih zgodovin, je do obrata prišlo v osemdesetih, ko se je interes obrnil k zgodovini druge svetovne vojne, predvsem k holokavstu. Konec koncev pa je po opustitvi komunističnega projekta v državah Vzhodne Evrope zaradi ustvarjanja identitete diskurz o spominu dobil pomembnejšo vlogo tudi za te države.

Tema spomina in zgodovine se je znašla tudi v središču mednarodne razstave Mundus vadit retro oziroma Preteklost zre v prihodnost, odprte v Kibla portalu v Mariboru. Po mnenju kustosov Aleksandre Kostič in Žiga Dobnikarja razstava "odpira, remapira in rekontekstualizira spomin ter zgodovino, na katerih utemeljujemo sedanjost in prihodnost." S predstavitvijo del 40 avtorjev in avtoric zelo različnih senzibilitet in poetik razstava sooča aktivistične, feministične, intimne, mitološke, fantastične in estetske umetniške strategije. Tak pristop problem preteklosti, spomina in identitete fragmentira v pluralizem vsebin. Kljub temu pa kustosi razstavljena dela vidijo kot premišljeno angažirana in pogosto subverzivna, potopljena v kulturno-politični konglomerat sedanjosti in preteklosti.

Razmerje sodobnosti in preteklosti je še posebej zanimivo, ker na koncu sedanjost proizvaja preteklost. Po Borisu Budenu je preteklost posthistorična kategorija, ki se ji danes ne moremo več izogniti; tiče se vseh in vsepovsod, zato se z njo ne ukvarja več izključno zgodovinar. Vseprisotna preteklost je postala bolj aktualna kot sedanjost in bolj negotova od prihodnosti, saj se od vsakogar zahteva, da o njej sodi, da se je spominja na svoj način, jo razume in jo ponovno ustvarja.

Zato se lahko množica del bere s ključem, da vsak ustvari svojo lastno različico preteklosti. Na primer Marcel Mališ o preteklosti govori na način, da uporablja dve osebni šolski fotografiji iz let 1989 in 1990. Namešča jih na vrtljiv pano ter zoperstavlja pionirske uniforme in like Disneyevih junakov. Tudi drugi umetniki na razstavi uporabljajo arhivske fotografije kot predlogo, izhodišče ali vsebino, vendar njihove fotografije izhajajo iz arhivov in nimajo apriori vpisane osebne zgodovine avtorja ali avtorice. Dino Zrnec z oljem na platnu beleži projekcije tovarniških fotografij iz obdobja socializma in portretira sebe, kako stoji pred temi projekcijami ter ponavlja geste posameznih delavcev. Na sliki je avtor izenačen s protagonisti fotografij, čeprav se napram tej neživeti preteklosti obnaša kot napram sliki, s katero preko medijev tudi sam sodeluje.

Na drugi strani Siniša Ilić in Bojan Djordjev v inštalaciji Združeno v pomenu povezujeta fotografijo mlade ženske, ki na glas bere na sestanku organizacije komunistične mladine, z bralno skupino The Discrete Charm of Marxism. Bralna skupina je ob otvoritvi razstave za mizo, kjer so naslove jedi zamenjali z naslovi tekstov, izvedla tudi performans. Arhivska fotografija branja je sicer sestavni del instalacije in spada v segment preteklosti, v kateri se izmenjujejo ideje in znanje, toda bralna skupina namerava performans izvesti ponovno.

Iz arhivskih fotografij izhaja tudi Maja Hodošček v videu Potrebujemo naslov, kjer za izhodišče vzame dokumentacijo s prve konference Gibanja neuvrščenih v Beogradu. Umetnica je sodelovala s šolskim debatnim krožkom, ki ga je pozvala k razpravi o Gibanju neuvrščenih. Skozi razpravo so se dotaknili pomanjkanja zaupanja v lasten politični glas, naposled pa napisali skupno pesem o brezglasnežu. Člani razprave, ki v sedanjosti skeptično prevprašujejo lasten politični potencial, so simbol prihodnosti, ki gleda v preteklost. V tem smislu se vprašanje prihodnosti nakaže kot potrebna protiutež preteklosti. V tekstu Comrades of Time Boris Groys piše: »Prihodnost je vedno planirana na novo - konstantna sprememba kulturnih trendov in mode za umetniško delo ali politični projekt dela nemogočo kakršnokoli obljubo o stabilni prihodnosti. Toda tudi preteklost je stalno pisana na novo - imena in dogodki se pojavljajo, izginevajo, se ponovno pojavljajo in ponovno izginevajo. Sedanjost je nehala biti mesto tranzicije iz preteklosti v prihodnost, namesto tega je postala kraj stalnega izpisovanja tako preteklosti kot prihodnosti - konstantno širjenje zgodovinskih narativov, ki presegajo individualno dojemanje in nadzor."

Ker se je postzgodovinska doba začela s koncem komunističnega projekta, je pomembno, da je njegova geografija še vedno prisotna. Vprašanje identitete v preteklosti in spomina je poudarjeno skozi številna dela, kustosi pa raziskovanje identitete umeščajo znotraj regije srednje, vzhodne in jugovzhodne Evrope, saj jih, kot pravijo, "druži skupna zgodovina, živahen dialog z zahodnimi družbami in vedno bolj tudi soočanje s fenomeni sodobnih migracij." Analiza migracij (Chto delat?, Tanja Lažetić), dekonstrukcija spolnih vlog (Lana Čmajčanin, Adela Jušić in Andreja Duganžić, María Elínardóttir), stanovanjsko vprašanje romske manjšine (Rena in Vladan Jeremić Rädle), vprašanje nacionalnosti (Anca Benera in Arnold Estefan) in iskanje manjkajoče dediščine prednikov (Ana Pečar) so teme, ki jih lahko vpišemo v sodoben diskurz o identiteti.

Razstava Mundus vadit retro zapleta odnos do preteklosti in prihodnosti, namesto jasnih stališč do teh pojmov pa izpostavlja demokratično razumevanje, v katerem avtor ali avtorica odpira določene teme ali smeri, ki na sami razstavi ne morejo biti globlje kontekstualizirane ali raziskovane. Zato razstava kot kontemplacija preteklosti, ki se vedno izmika, ostaja na površini pomena in brez novih sklepov.