»V naši kulturi še vedno kopija velja manj od originala, a če opazujemo drugače, lahko ugotovimo, da je kopija lahko veliko kompleksnejša od originala, saj vsebuje idejo originala in še novo idejo kopije.« S temi besedami je Kazimir Malevič leta 1985 pospremil otvoritev Zadnje futuristične razstave v določenem beograjskem stanovanju ter tako v enem stavku povezal načela suprematizma s postmodernim razumevanjem umetnosti kot ekstrapolacije odnosa med izvirnikom in kopijo.

Utemeljitelj abstraktnega geometričnega slikarstva in avant-gardnega gibanja suprematizma tukaj izzveni, kot bi bil prebiral Deleuza ali Baudrillarda, kar je poleg letnice razstave še en namig, da gre za istega, vendar pomembno drugačnega Kazimirja Maleviča, torej njegovega dvojnika. Vsekakor gre za svojevrstno sinkroniciteto, ki je v resnici dober primer funkcije sodobne umetnosti kot poskusa družbeno-politične kritike in izraza eksistencialne krize umetnika.

Naravnost pomenljivo je, se da Malevičev Črni kvadrat in vse, kar ta revolucionarna ikona simbolizira, še danes pojavlja kot pomemben motiv in navdih oziroma pogosta metafora partikularne umetniške filozofije. Skeptik bi ob tem dejal, da ne gre za nič nenavadnega, saj smo se po propadlem velikem socialističnem eksperimentu bolj ali manj vrnili v izhodiščno stanje. Cinik pa bi verjetno dodal, da nam gre v resnici še slabše.

Kakorkoli že, družbeno-politična relevantnost in aktualnost Maleviča in tovarišev iz zgodnje revolucionarne faze danes ostaja nespremenjena. Zato ne preseneča, da Muzej sodobne umetnosti na Metelkovi v sklopu postavitve Sedanjost in prisotnost trenutno razstavlja dela treh, recimo temu suprematistično navdihnjenih avtorjev. Gre za ponovitve postavitev iz nacionalne zbirke Moderne galerije in zbirke Arteast 2000+. Pričujoča ponovitev številka 5 sliši na podnaslov Dvojniki.

Že omenjeni Kazimir Malevič - individualna singularnost št. 2 ­­– je sedemdeset let po prvi postavitvi Zadnje futuristične razstave pripravil natančno ponovitev dogodka ter ob tej priložnosti razglasil kopijo za pomembnejšo od originala in kopiranje za držo proti umetnosti. Pri tem ni treba posebno poudarjati, da je verjetno mislil na tisto uradno, formalizirano in institucionalizirano zvrst umetnosti.

Slikar Ion Grigorescu velja za enega prvih romunskih konceptualnih umetnikov in najpomembnejšega umetnika iz romunskega komunističnega obdobja. Na ogled je zbirka posnetkov njegovih performansov iz sedemdesetih let, ki jih je izvajal v svojem stanovanju, brez občinstva. V performansih Grigoriescu vidi svoje telo kot dvojnik ter skozi dialektiko sebe in svojega alter ega raziskuje možnosti pobega od marginalizacije, izolacije in travmatičnosti življenja v takratni romunski družbi. Na tak način v Dialogih s Ceausescujem igra tako sebe kot znanega diktatorja, v Moško/žensko predstavlja oba spola, v Anime/animus pa se spopada s svojo dušo.

Moskovski konceptualist Jurij Albert je porabil dve leti za prepisovanje 300 pisem Vincenta Van Gogha svojemu bratu Theu, pri čemer je spremenil le datum in podpis. Kot sam pravi, je vedno občutil slabo vest, ker je lahko ustvarjal le sodobno umetnost. Kot pokoro in kesanje za ta strašni greh se je odločil prepisovati Van Goghova pisma po vzoru starih grešnikov, ki so prepisovali svete spise.

Skozi razstavo prikazana vez med prvinami suprematizma in konceptom dvojnika v umetnosti je torej jasna. Če suprematizem pomeni prevlado čistega umetniškega občutenja nad vizualno reprezentacijo objekta, potem je smisel uporabe dvojnika ravno v transformaciji suprematizma iz slikarskega v konceptualno in performativno polje. Dvojnik pomeni objektivizacijo subjekta in materializacijo alter ega ter na tak način omogoča emancipacijo duha od kulturnega determinizma.

Suprematistična osvoboditev od materialnosti in formalistične buržoaznosti, ob kateri zgolj čisto občutenje ostane resnično, se zdaj dogaja skozi deleuzovsko ponavljanje, kajti dvojnik je v resnici le ponovitev subjekta z variacijo, ki prinaša na plano izhod iz nočne more družbene realnosti in tiranije kulture. Ali, kot bi dejal ameriški šaman: »Culture is not your friend.«

Kako drugače razumeti filme Iona Grigorescuja ali razstavo Kazimira Maleviča v beograjskem stanovanju sredi 80-ih let, kot pa kot ponavljanje oziroma razmnoževanje s ciljem doseganja nečesa novega. Prepisovanje Van Goghovih pisem Jurija Alberta kot ponovitev rituala prepisovanja svetih pravoslavnih spisov predstavlja skoraj direktno analogijo Malevičevemu slikanju črnega kvadrata kot ponovitve slikanja srednjeveške ikone.

Subverzivni potencial suprematizma je bil in ostaja neizmerljiv. Namesto substitucije enega niza objektov, simbolov in form z drugim je Malevič revolucijo razumel kot destrukcijo celotnega sistema simbolne komunikacije. Namesto predrugačenja obstoječe diskurzivne prakse je potrebna iznajdba povsem nove. To je edina resnična kulturna revolucija. Kot je Malevič dejal svojim kritikom: »Moj Črni kvadrat je gola in brezoblična ikona za naše čase. Vstanite tovariši in se osvobodite tiranije objektov.« Lahko si samo predstavljamo, kaj je imel na to povedati tovariš Stalin.

* na fotografiji prepisana pisma Vincenta Van Gogha svojemu bratu Theu moskovskega konceptualista Jurija Alberta.