Slike na preizkušnji

Slike na preizkušnji

Recenzija dogodka
12. 3. 2019 - 13.00

Danes bomo v Finih umetnostih obravnavali sodobno slovensko slikarstvo. 31. januarja so v Moderni galeriji otvorili skupinsko razstavo Čas brez nedolžnosti s podnaslovom Novejše slikarstvo v Sloveniji. Kustosinja Martina Vovk predstavlja 23 umetnikov, rojenih v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki so se izobraževali na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje ter so na umetniško sceno večinoma vstopili na prelomu tisočletja. »Kaj je s sliko danes?« je poglavitno vprašanje, ki ga kustosinja postavlja ob razstavi. Dokazati poskuša, da je slika kljub obremenjenosti z zgodovinsko tradicijo medija v tehnološko vse naprednejšem globaliziranem svetu še zmeraj živa. Med slikami ni možno najti univerzalnega umetniškega stila, združujeta jih vztrajanje v istem izraznem mediju in sklicevanje na podobne sodobne problematike.

Razstava nam ne ponuja običajne jasno začrtane ogledne poti, ki bi oblikovala galerijsko pripoved s pričetkom in zaključkom. Dela so enakomerno razpršena po prostorih, vsak avtor je predstavljen individualno s ciklom del v svojem reprezentativnem slikarskem slogu. Pripoved sodobnega slikarstva se med razstavljavci kaže kot zelo složna, saj v sosledju slik raznoterih formatov ni opaznih velikih konceptualnih nasprotovanj. Ključna je vzpostavitev novega vpogleda v stanje slovenskega sodobnega slikarstva, ki omogoča do sedaj neznane in nepričakovane primerjave med sodelujočimi umetniki.

Večina slik na razstavi zastopa figuraliko, kar napeljuje na sklep, da je abstrakcija kot neobremenjen način uprizarjanja svobode, ki je dosegla višek v modernizmu, zaenkrat očitno preživeta. Figuralnost obravnavajo imaginarni svetovi, uzrti skozi slike Mitje Ficka in Tine Dobrajc, ki dajejo videz iluzionističnih oken. V magičnem realizmu Ive Tratnik se žuželke, ki so hkrati maske, v divjem krogotoku paritve prepletajo z drugimi organskimi in geometrijskimi oblikami, spominjajoč na nekaj znanega, a nedoumljivega hkrati. Pristnost iluzije tega sanjskega prostora se prekine z uporabo tekstilnega kolaža, ki ustvari razliko in predstavlja odtujitev od neresničnega prizora, kar povzroči vrnitev v stik z momentalno realnostjo.

Drugi avtorji v svojem likovnem načinu izhajajo iz uprizarjanja resničnega sveta in delovanja današnje potrošniške družbe. To so Sašo Vrabič, Marko Zorović, Mito Gegič, Gašper Capuder, Miha Štrukelj, Maruša Šuštar in Uroš Potočnik. Specifičen odnos do upodobitve realnega vzpostavi tudi Joni Zakonjšek. Posveča se slikanju narave na realistično pretiran način, detajli krajin so rahločutno podani skozi precizno nanešeno in minuciozno teksturo. Preseneti z abstraktnim učinkom, ki vzbuja občutek transcendentalnosti, vidnim ob opazovanju njenih slik z večje razdalje. Slike Staša Kleidiensta so proti tej tehnično dovršeni ekspresiji popolnoma kontrastne, na prvi pogled delujejo kot dela naivne umetnosti. Pogled z bližnje razdalje razkrije virtualno pokrajino, kjer absurdni mali ljudje živijo vsak svojo situacijsko komedijo in zrcalijo našo podrejenost kulturi nadzora ter ritualu.

V vsem tem figuralnem se zaradi same pripovednosti prizorov sluti neke vrste ilustrativnost. A ilustrativna so tudi dela, ki realnost reprezentirajo posplošeno in kolažirajo podobe z različnih koncev interneta. Te slike črpajo svojo tvar iz digitalnih podob: osiromašenih posnetkov resničnosti, brez ostrine in konteksta, ki ga upodobljeno izgubi z neprestano delitvijo preko različnih kanalov socialnih omrežij. V vsakodnevni izpostavljenosti onesnaženosti teh podob se pojavlja vprašanje: ali je sploh še nujno ustvarjati sliko kot fizičen artefakt?

Avtorji, kot so Žiga Kariž, Katja Felle, Arjan Pregl in Adrijan Praznik, obravnavajo prav to temo mnoštva mimobežnih vizualij v današnjem življenju skozi specifike slikarskega medija. Iz neskončnega rezervoarja podob, ponujenih na internetu, črpa tudi Uroš Weinberger, ki ustvarja svet distopične prihodnosti, radioaktivno žareč v očem slepeči flourescentno zeleni barvi. Ta ponazarja svetlobno sevanje ekrana, ki v gledalcu vzbudi zavedanje o vsečloveško prisotnem destruktivnem odnosu do sveta. Napredna tehnologija ne osvobaja, postala je orodje nadzora in krepitve kapitalizma.

Na razstavi bi bilo zelo dobrodošlo še kakšno delo, v katerem avtor slike ne bi pojmoval le kot enovitega objekta, ampak bi jo dojemal tudi širše, v relaciji z drugačnimi vrstami objektov ali medijev. Razstavljeni sta le instalaciji Žige Kariža in Vladimirja Lebna v sodelovanju s podjetjem Ercigoj Art. Obe postavitvi preobrazita celotno steno za uprizoritev dela in mu dodata tudi komponento zvoka. V Kariževem delu je skozi kolaž tudi najbolj vidno spogledovanje z drugimi mediji. Mešana tehnika je prav tako prisotna v slikah Ksenije Čerče, ki sooča različne vrste tekstilov za tvorbo slikarske podlage. Avtorica razstavlja tudi delo, ustvarjeno z nepojasnjenimi smrdečimi tehnikami, ki glede na priloženo fotodokumentacijo steklenih posod s tekočinami, obarvanimi od rumenkaste do globoko rdeče, in pomenljiv naslov Kdo se boji roza barve, kaže na feministično razsežnost njenega dela.

Prav tako presenetijo kosi velikega formata. Moderna galerija je namreč ena redkih institucij, ki jih je v Sloveniji sploh sposobna razstaviti. Delo Viktorja Bernika sega od tal do stropa institucije in skozi veličavo bele praznine preizprašuje nujnost uporabe velikega formata za višanje simbolne vrednosti naročnika ter lastnika slike. Povezava slikarstva z arhitekturo in oblikovanjem je vidna v zadnji sobi pri delih Nine Čelhar, Ane Sluga in Suzane Brborović. Nina Čelhar na platno postavlja krhke arhitekturne lupine, ki se od ozadja ločijo minimalno v barvi ter svetlosti. Umetne strukture subtilno pričajo o človeški eksistenci, tudi ko jih le-ta zapusti. Delujejo nedolžno, a počutimo se kot opazovalec sveta na sebi, odmaknjenega in oddaljenega od življenja.

Razstava novejše slovenske slikarske produkcije je povsem spregledala slovenske diplomante tujih akademij pa tudi nekatere slikarje z domače ljubljanske, kar je zelo pogost simptom tukajšnje vase zaprte likovne scene, kjer ključni akterji dajejo v ospredje le svoje izbrance. Lepo število slovenskih umetnikov se še sedaj izobražuje v tujini, zato bi bilo korektno, da se jih na tovrstni razstavi predstavi ter na nacionalni ravni oblikuje primerjavo v načinu dela slovenskih diplomantov z različnih akademij.

Vključeni avtorji so sicer kvalitetni in si zaslužijo prikaz v najpomembnejši državni instituciji za sodobno umetnost. Ob branju podnapisov slik hitro opazimo, da je večina slik v lasti avtorja, kar kaže na problematiko neobstoja slovenskega umetniškega trga in pomanjkanje javnih sredstev za podporo mlajšim umetnikom pri razvijanju kvalitetnih opusov. Spodbudno pri razstavi takega formata je oblikovanje možnosti za vključitev razstavljenih del v stalno zbirko Moderne galerije.

Čeprav razstava ne zajame nekaterih bolj alternativnih pristopov, je dobra osnova za snovanje naslednjih preglednih izborov, ki bi lahko prikazali še širšo in drugačno sliko slovenskega umetniškega dogajanja. Žalostno stanje slikarstva se morda ne kaže v mediju samem, temveč bolj v kulturni politiki, ki raje podpira lastno administracijo kot same ustvarjalce. Slike nas usmerijo k zavedanju o ključnem vplivu vizualnega v našem vsakdanjiku in prevprašujejo kriterije, s katerimi običajni pasivni posameznik operira ob zaznavanju podob. Razstava bo na ogled do konca marca.

Fine slike je preizkušala vajenka Valentina Agostini Pregelj.

Institucije: 
Kraj dogajanja: 

facebook twitter rss

 

Vam je bilo všeč, kar ste prebrali? Če bi radi spodbudili in podprli še več takih vsebin, potem kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentarji

Recenzija je, tako kot razstava, preveč površna. Delom vsiljuje vsebine, ki jih tam ni. Površnost te razstave ustvarja vtis, da je "novejša" umetniška produkcija pri obravnavanju slikarskega medija prav tako površna.
Se pa deloma strinjam z avtorico prispevka, da je omejevanje izbora na ALUOjevce, nesprejemljivo. Zadnji čas bi bil. da kustosi prevzamejo odgovornost za svoje delo in se nehajo naslanjati na avtoriteto izobraževalnih institucij.

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness