Ukoreninjeno v branju

Recenzija dogodka
28. 4. 2021 - 13.30

V današnjih Finih umetnostih se bomo mudili na razstavi Učenje in pozabljanje kiparja, arhitekta in profesorja Jožeta Baršija. Razstava, ki jo je kurirala Barbara Sterle Vurnik, je bila v Mestni galeriji Ljubljana na ogled med 22. februarjem in 11. aprilom. Gre za prvo obsežnejšo predstavitev umetnikovega dela od pregledne razstave v Moderni galeriji leta 2013. Vzporedno z razstavo je tekel cikel osmih tedenskih srečanj na spletu, na katerih je Barši predstavil nekatera svoja starejša besedila, zaključil pa jih je s predavanjem o novem besedilu.  

Odmik od materialnosti k misli je globoko usidran v Baršijev opus in omenjeno razstavo. Večino njene vizualne plati tvorijo dokumentacije miselnega procesa v obliki besedil, knjig, zapiskov in časopisnih člankov. Avtorjeve razmisleke o različnih temah povezuje branje kot najbolj nematerialna umetniška gesta. Tega se lahko lotimo tudi sami, vendar dela v mnogih primerih svoje sporočilo podajo že s svojimi vizualnimi lastnostmi. Zapiski s svinčnikom se zdijo kot risbe, še posebej, ko so pritrjeni na steno, knjige v vitrini pa morebiti kot kiparski objekti. 

Razstava je zračna in pušča veliko prostora za različne navigacije ogledovanja. Prične se s predstavitvijo ključnih točk v avtorjevi dosedanji akumulaciji znanja. Te točke razporedi na zemljevid, na katerem so označeni kraji, spremljajo pa jih imena ljudi, s katerimi je bil umetnik v dialogu in od katerih se je tako ali drugače učil. Miselne procese, razprostrte po zemljevidu, postavi v prostor in jih zastavi kot srečevanja.

Topla svetloba namiznih svetilk skozi plast stekla osvetljuje ključna postajališča na Baršijevi bralski poti. Mnoga od njih so obiskovalki, ki natančneje spremlja avtorjevo delo, gotovo znana, denimo Die Bevolkerung Hansa Haackeja, Drugi spol Simone de Beauvoir in Razlika in ponavljanje Gillesa Deleuza. Zadnjemu delu se Barši pokloni tudi z naslovom razstave, kakor je to nedavno storil v Galeriji 

Spominjanje in pozabljanje, Jože Barši (P74, 2020)
 / 11. 1. 2021
  P74, ko je razstavo naslovil Spominjanje in pozabljanje. Z njo avtor nadaljuje in razširja projekte, predstavljene v P74. Nekatere le premakne v drug prostor in jim z drugačnim sosledjem v kombinaciji z novimi deli doda nov kontekst. Razmisleke o spominjanju stopnjuje s premišljevanjem učenja, slednje pa temelji ravno na spominu. Pozabljanje kot enakovreden sestavni del obeh omenjenih procesov in naslovov je tisto, ki kljub svoji prisotnosti edino zares uide materializaciji, ki jo Barši vztrajno izprašuje. 

Ob mizi s knjigami, razstavljenimi pod steklom, na steni visijo plakati v neonskih barvah s predstavitvami osmih besedil, predstavljenih v prej omenjenih spletnih pogovorih, pri čemer je Barši tisti, ki predaja znanje slušateljem. Umeščeni so nasproti zemljevida s označbami umetnikovega pridobivanja znanja od drugih. Avtor med tema dvema vlogama zastavi linijo, vzdolž katere se pretakajo njegove pozicije pri posameznih razstavljenih projektih. V poziciji bralca, ki jo avtor ohranja v vseh razstavljenih projektih, se tako prepletata učitelj in učenec.

Od zaprtih knjig nadaljujemo do odprtih skicirk, pritrjenih na steno. Na svetlorumenem papirju so z mehkim svinčnikom narejeni zapiski in miselni vzorci o knjigi Razlika in ponavljanje, na podlagi katere je Barši zasnoval prvega izmed pogovorov, v nekaterih skicirkah pa so izrisane razpredelnice s spregatvami glagolov v španščini. V tej sopostavitvi načrtovanja predavanja in procesa učenja je moč zaznati vzporednice s principom nevednega učitelja, Jacquesa Rancièrja, po katerem učitelj ni vsevedna avtoriteta, ki učencu razkriva znanje, temveč le oseba, ki usmerja proces učenja, v katerem se tudi sama uči. V skladu s to idejo Barši dosledno ne zaseda pozicije vednosti in ohranja lahkotnost v načinih predstavitve z drobnimi detajli, kot so pisani označevalci, otroške knjige in drugi vsakdanji predmeti. 

V morda naključni kombinaciji dokumentiranja branja v obliki zapiskov, označevanja delov odstavkov z barvnimi lističi ali podčrtovanjem in romana Don Kihot obiskovalka zazna vzporednice s kratko zgodbo argentinskega pisatelja Jorgeja Luisa Borgesa, Pierre Menard, avtor Kihota. V njej glavni protagonist ponovno napiše nekatera poglavja tega romana. Tako Borgesova zgodba kot Baršijevi zapiski ponujajo razmisleke o branju kot ustvarjalni dejavnosti, ki vpliva na brano besedilo. Barši namreč razstavi ravno te fizične dokaze miselnega procesa branja, ki jih bralec vnese v knjigo, ti pa s svojo prisotnostjo vplivajo na miselni proces pri naslednjem branju ali bralki.

Samoiniciativno in neinstitucionalizirano učenje v obliki dokumentacije avtorjevega učenja španskega jezika se s ponovnim kimljajem Rancierju – ta piše o učitelju, ki učenca osamosvoji, tako da ga nauči samostojnega učenja, neodvisnega od tuje razlage – izteče v zadnjem prostoru razstave. V njem so po tleh razporejene okrogle živo oranžne blazine za sedenje, na njih pa so knjižne priredbe Don Kihota za otroke v angleškem in španskem jeziku. Ob oknu s pogledom na notranje dvorišče stoji knjižna polica z različnimi izdajami Cervantesovega romana v španskem jeziku, njegova pripoved pa prostor napolnjuje tudi v zvočni obliki. 

Projekt spominja na avtorjevo delo Obstaja mnogo odgovorov na vprašanje, zakaj gojiti zelenjavo, ki ga je predstavil na Beneškem bienalu leta 1997. Vzpostavil je skupnostni prostor z vrtom zelja in nekaj stoli za hiteče obiskovalce bienala. V Mestni galeriji uporabi podoben mehanizem in v času pomanjkanja stekališč v javnem prostoru ustvari prostor, v katerem se lahko ustavite ali se vanj zatečete, sedete na blazino in prelistate knjigo ter v prostoru hipno sobivate s še kakšnim naključnim obiskovalcem galerije.

Atmosfero skupnostnega prostora avtor nadaljuje ob predstavitvi raziskave problematike Plečnikovega stadiona. Na primeru stadiona umetnik konkretizira preigravanja akumulacije znanja in postopkov učenja v prejšnjih prostorih in preseli individualno gesto branja, podčrtovanja in zapisovanja v okolje javnega diskurza. Avtor z minimalno količino materiala predstavi plasti identitete stadiona ter predlaga, da dilemo o obnovi ohranjamo. Kljub romantični asociaciji, ki se poraja ob ruševinah, je predlog v svojem bistvu pragmatičen. Počakamo naj na čas, ko bomo kot družba sposobni nasloviti način obravnave tega koščka zgodovine, do takrat pa le zavirajmo njegovo nadaljnje propadanje.

V Baršijevem predlogu se zrcali tudi preokupacija z gesto narediti nič ali z nečim prenehati, ki vibrira v napetosti z vztrajnostjo samostojnega učenja. Odpovedati se delovanju bodisi zaradi nezmožnosti ponuditi dobro rešitev bodisi zaradi frustracije ob neprestanih pritiskih, ki silijo v produciranje, se pokaže kot premišljena umetniška gesta, h kateri umetnik sopostavi razmislek o projektu Die Bevolkerung nemškega umetnika Hansa Haackeja. S predstavitvijo rešitve problema arhitekturne manifestacije zgodovine in identitete v javnem prostoru v oddaljenem Berlinu ponudi refleksijo in protiutež problematiki stadiona. O projektu smo podrobneje že pisali v recenziji razstave Spominjanje in pozabljanje januarja letos.

Z razstavljenimi projekti avtor preigrava odnos med materialom in avtorjem, pri čemer z materialom ne naslavlja fizične razsežnosti umetniškega dela ali procesa. Naj gre za knjige, ki jih oblikuje predhodno branje, ali vrtove, ki se sami zarastejo, Jože Barši z zanikanjem pasivnosti snovi vlogo avtorja vedno znova potiska s piedestala v prostor skupnosti.

V spominjanju in pozabljanju se je vadila vajenka Lucija.

 

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness