V projektnem prostoru Aksiome je trenutno na ogled razstava Sanele Jahić, ki nosi naslov Delati zginotje delanja oziroma, nekoliko bolje zveneče v angleščini: The Labour of Making Labour Dissapear. Gre za prvi prikaz projekta, ki bo trajal še dve leti. Kulminiral naj bi v Reki leta 2020, ko se bo mesto ponašalo z nazivom Evropska prestolnica kulture. Za projekt se je Jahić povezala s Fakulteto za računalništvo in informatiko, kar za umetnico sicer samo po sebi ni nič novega – praktično vsa pretekla dela je naredila v sodelovanju bodisi s strojniki, elektrotehniki ali programskimi inženirji.

Za produkcijo Škofjeločanke je nadalje značilno tematiziranje dela oz. kapitalističnih načinov produkcije in razmerij, ki se pri tem vzpostavljajo, denimo odnosi med delavcem in delodajalcem in tudi med človekom in strojem. Osnovne značilnosti njenega dela lahko pravzaprav na razstavi kar preberemo: napisani so med input parametri na devetmetrski plahti, na kateri je grafično skopo vizualiziran rezultat algoritma. Saj vemo, prehitevamo. Težava se pojavi takoj na začetku, pri »preberemo«, pri samem branju.

Umetnostne razstave kot mediji naj bi v osnovi bile organiziran predstavitveni format umetniških del oz. projektov. Poudarek na »predstavitveni«. Nekatere razstave so težje berljive in zahtevajo več angažmaja s strani obiskovalca, druge so bolj didaktično zasnovane in tako precej lažje razumljive. Spet pri tretjih, pogosto so med njimi razstave, ki predstavljajo dela s konceptualnimi ali pa antiestetskimi značilnostmi, se niti postavljeni na trepalnicah ne približamo poanti razstavljenega. Takšne sorte je trenutna Aksiomina, na kateri mediacijski vidik popolnoma umanjka.

Obrazstavno besedilo nas seznanja le z osnovnim konceptualnim okvirom razstavljenega: omenjeni so avtomatizacija dela in umetniškega ustvarjanja ter algoritem, ki bo na bazi umetničinih del napovedal njeno naslednje. Tekst se nadalje dotakne odnosa med umetnikom in algoritmom, človekom in tehnologijo, tako zavrne možnost ustvarjalnosti stroja na podlagi človeškega, torej vrednostnega inputa, zaradi česar je zavrnjena tudi strojeva  nevtralnost. Oplazi še misel o paralelni produkciji človeka in stroja in razstavljanju narejenega – bi bilo moč ugotoviti, kdo je naredil kaj? Skratka, atraktivni, a dejansko tudi precej standardni nastavki in vprašanja, ki se pojavijo, ko je govora o umetni inteligenci. Ko se približamo delu – ali deloma – ali delom?, nam obrazstavno besedilo ne pomaga. Na prvih nekaj pogledov ni jasno niti število del, ki jih gledamo, ali kaj spada skupaj in kaj ne.

Za pričujočo razstavo je primernejši izraz od branja dešifriranje. Slednje postane še toliko bolj mukotrpno, kolikor je postavitev vse prej kot dinamična, imerzivna oz. sploh navdušujoča. V sredini prostora je že omenjena plahta, na kateri paradirajo raznobarvne pasaže, splošno kronološko razvrščene in  prekinjene z označbami z dvema črkama in številko. Spodaj malo morje besednih zvez, za katere vsaj poštekamo, da nas asociirajo na Jahićino delo. Zraven številke. Ko skušamo ugotoviti, ali te številke korelirajo z deležem zasenčenosti zelene vizualizacije nad njimi, ugotovimo, da ne. Poleg je plakat, na katerem je precej zelenih krogcev, eni so zasenčeni bolj, drugi manj, tretji spet ne. Spet številke. Kao ful tehnično in dehumanizirano, aveš. Tukaj je še projekcija, ki nas seznanja z Microworkers platformo in aplikacijo, ki nameščena na računalnik šteje udarce na tipkovnici in klike z miško. Na koncu še dvojici vizualizacij slednjega, ena natisnjena in uokvirjena, druga digitalna. Glede na vizualno in splošno ubornost predstavljenega mora biti keč res nekje drugje.

Šele s prisluškovanjem umetničini razlagi in izdatnim spraševanjem Aksiominega osebja približno ugotovimo, kaj gledamo. Gre za dve zadevi, druga je rezultat prve. Algoritem, v katerega je umetnica vnesla svojo preteklo produkcijo, je izračunal in izvrgel pomembnost posameznega parametra in verjetnost pravilnosti napovedi. Najvišje rangirane glede na oba kriterija je umetnica vzela in jih upoštevala pri snovanju in predstavitvi svojega naslednjega dela. Gotovo torej ne moremo govoriti o umetni inteligenci. Gre le za algoritem, ki je malo bolj natančno in precej bolj fancy kot smrtnik preračunal značilnosti umetničinih del. Še vedno pa je ona izbrala podatke, tako input kot tudi output podatke, in na njihovi osnovi zasnovala svoje naslednje delo. Torej tega, s katerim je preko Microworkers platforme našla in plačala ljudi, da jim je aplikacija merila klike z miško in udarce po tipkovnici, dobljene rezultate pa je grafično vizualizirala.

Tako postane jasno, zakaj se nam je koncept zdel sumljivo blizu denimo njenemu Pet rokovanj. Pri obema gre za merjenje domnevno absurdnega, da bi se nakazalo na nek specifičen moment kot na spregledan segment dela oz. na delo samo. Kar je umetnica s tem algoritemskim postopkom ustvarila pravzaprav ni nič novega – prav nasprotno. Je večno ponavljanje in recikliranje starega; postmodernisti get out. To bo postalo še toliko bolj razvidno, če bo njen projekt dosegel cilj, ki je minimizacija umetničinega poseganja v delovanje stroja – da bo ta torej postal čisto prava umetna inteligenca, ki bo zmožna sama producirati »nova« dela. To je to delanje zginotja delanja. A najnovejšim softverskim tehnikam navkljub je konceptualno še vedno ujeto v tovarniško štancanje.

Nov »subjekt« produkcije na stran; za rezultat zelo težko rečemo, da je umetniški ali da je umetnost, je le umeten. No, razen če bi umetnost dojemali docela skozi njen tržni aspekt; trenutne slikarije umetnih inteligenc dosegajo izjemno visoke tržne vrednosti – bržkone bolj zaradi samega načina produkcije kot zaradi razporeditve barv na platnu – ampak tudi ta hajp se bo enkrat polegel. Rezultatu predikata umetniški ne moramo pripisati natančno zato, ker mašine niso ustvarjalne – vsaj ne še. Naredijo lahko nekaj »novega«, nekaj »inovativnega«, celo nekaj »vrednega«, a izid bo vedno rezultat bolj ali manj zapletenega računskega postopka in torej zgolj obdelava, v najboljšem primeru pa predelava danosti. Nikakor pa to ne bo primer ustvarjalnega poseganja in preseganja navideznih samoumevnosti, npr. aksiomatičnosti.

Če je – glede na trenutne zmožnosti strojev – umetnik lahko nadomeščen s strojem, to samo pomeni, da je slab umetnik. Na tej isti premici začutimo še nekaj. Če se je diskurz o umetnosti in umetnikih v zadnjih 50 letih vedno bolj pomikal od »ustvarjalnosti« k »produktivnosti«, se zdi možnost zasuka trenda in torej rehabilitacije prvega pojma zaradi že obstoječe in prihajajoče tehnologije vedno bolj verjetna.