V moji kamri v stari skrinji, oj, tam je noša narodna

Recenzija dogodka
22. 9. 2022 - 13.30

V Umetnostni galeriji Maribor se je konec avgusta odprla umetniška razstava Prevzetnost in pristranost narodne noše, ki je nastala v sodelovanju s praškim Narodnim muzejem in Muzejem Lužiških Srbov v nemškem Bautznu. Dela petih umetnic in umetnikov so smiselno povezana v vsebinsko celoto preko raznovrstnih razmislekov o pomenu, ideji, ikonografiji ter simboliki narodne noše. Obiskovalka je skozi zgodovino tradicionalnih kostumov popeljana skozi sočasne upodobitve in sodobnejše intervencije.

Uvodoma sta posthumno predstavljena dva avtorja starejše generacije, Ludvík Kuba in Ante Trstenjak. Kuba je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja etnografsko dokumentiral raznolikost tradicionalne noše lužičank, rezultate, predvsem slike in sklice s tušem, je že leta 1922 razstavil v Pragi. Razstavo je obiskal takrat še študirajoči Trstenjak in se navdahnjen tudi sam odločil večkrat obiskati Lužico. Na mariborski razstavi je pregledno predstavljeno Trstenjakovo lužiško obdobje, ob boku Kubinim upodobitvam, ki služijo bolj ali manj kot primerjalni material in opomnik o Trstenjakovih predhodnikih. Slike dokumentarnega značaja se ponašajo s klasičnimi portretnimi izrezi, očesni stik z umetnikoma pa je vzpostavilo le redkokatero dekle – kultura Lužiških Srbov je bila vendarle tradicionalistična in zaprta, slikar v njej pa tujek.

Ženske na Kubinih in Trstenjakovih podobah so raznolike. Noše služijo kot označevalci njihovega socialnega položaja in stana. V dvajsetih letih, ko je cvetelo medslovansko povezovanje v obliki panslavizma, avstroslavizma, neoslavizma in ilirizma, so projekti, ki so tako ali drugače posijali luč na dislocirane slovanske manjšine, precej pogosti. Zaradi poslabšanja družbeno-političnega položaja lužiškosrbske manjšine med obema vojnama jo je solidarnost ostalih Slovanov postavila pod žaromete. Kuba in Trstenjak tako nista osamljena primera dokumentiranja aspektov lužiške tradicije, za njune ženske pa so noše simboli njihove pripadnosti Lužiščanom.

Kuratorski pristop Andreje Borin do predstavitve Trstenjakovega opusa je dokaj klasičen, a vseeno učinkovit. Končne podobe so kakor diptihi, v nekaterih primerih celo triptihi, kadar so postavljeni ob boku študijskim skicam. Lahko bi jih razdelili v dve kategoriji, prvo, kjer je kot osnova služila skica z ogljem, ki je bila nato zrcaljena v tehniko monotipije, in drugo, kjer je kot osnova služila monotipija, končni rezultat pa je veliko bolj plastičen in manj skicozen akvarel. Nekaterim upodobitvam so dodane tudi razglednice, ki so bile izdelane po Trstenjakovi predlogi.

V naslednjem prostoru so ob fotografije noš postavljene vitrine s pokrivali. Preko fotografske serije Pokrivala Trine Søndergaard se obiskovalka sreča s sodobnejšo interpretacijo narodne noše in z drugačno vlogo ženske, ki si je nošo nadela. Søndergaard na svojih enostavno zasnovanih fotografijah pred temna ozadja postavlja najstnice v vsakdanjih fast fashion oblačilih, ki imajo na glavo poveznjene muzejske avbe, čepice ali rute. Pred objektiv so postavljena različna dekleta, njihovi pogledi so usmerjeni stran, obraze pa zakrivajo plasti čipk. Spominjajo na Veermerjevo Dekle z bisernim uhanom. Vzdušje na fotografijah je tesnobno, dekleta se več kot očitno ne identificirajo s pokrivali. Upodobljenke, ki so na prošnjo umetnice naivno sedle pred njen objektiv in naredile točno to, kar jim je bilo rečeno, ne da bi se čisto zares zavedale, kakšno sporočilo bo nosil rezultat.

Mojstrsko izdelana pokrivala služijo kot opomnik ženske izkušnje, ki se prenaša iz generacije v generacijo kakor kultura nošenja noš in se ne ozira za urinim kazalcem ali stranjo koledarja. Hkrati pa se serija fotografij dotakne polarnega nasprotja med oblačili, ki jih dekleta nosijo – produkti hitre mode, brez obrtniške vrednosti –, in pokrivali, ki v svojih vezeninah, čipkah ter šivih skrivajo identiteto ženske – obrtnice, ki jih je izdelala. Poosebljajo ne le svoje identitete, ampak tudi identiteto tistih, ki so tradicijo izdelovanja in nošenja pokrival prenesle nase. Obiskovalka se zaveda, da je tudi ona ta najstnica, ki v svoji majici iz H&M-a pozablja na svoje korenine, kljub temu da ve, koliko generacij žensk se je točno teh korenin oprijemalo v trenutkih, ko jim drugega ni preostalo.

Kot predstavnica sodobnejšega razmisleka o noši je tudi Tina Dobrajc s svojim delom Na senčni strani Alp I. Na ogromnem kvadratnem platnu je v sivinah upodobljena ženska, ki jo velika avba nezmotljivo definira kot Slovenko. Lebdi nad površino zemlje, za njo alpski vrhovi in dva kozoroga. Z intenzivno kontrastnim sukancem neonsko rožnate barve je za Slovenko izvezen križ, zapolnjen s tradicionalnimi vzorci. Dobrajc žensko zaznamuje kot podrejeno. Prvič veri, drugič svoji vlogi kot predstavnici slovenskega naroda, hkrati pa ji naprti vlogo svetnice, s tem ko jo odtrga od tal, dela in zemeljskosti. Ob pogledu na sliko obiskovalko spreleti – ženska je zreducirana na simbol slovenstva. Ženska je popolnoma oropana svoje individualnosti in misli zavoljo narodnega ponosa. Dobrajčina svetniška Slovenka sončne strani Alp nikoli ne bo použila.

Tretji avtor Eric Schuett je na mariborsko postavitev prinesel svoj fotografski cikel Vaške kraljice. Schuett pri svojem delu dokumentira ženske, ki del noše še vedno priključujejo svoji vsakdanji opravi – na razstavi Prevzetnost in pristranost narodne noše je prav tako narejen izbor portretov Lužičank. Ženičke s tradicionalnimi pokrivali zrejo mimo fotografa, ujete so v svoja domača okolja, kakor da jim je kar malo sitno, da so morale prekiniti svojo vsakdanjo rutino zaradi fotografa. Schuett je prišlek, tako kot je bil stoletja prej Trstenjak. Vendar pri njem prijetno in toplo nostalgijo zamenja zavedanje, da so te ženske zadnje predstavnice svoje vrste. Zadnje, ki si bodo zjutraj nadele lužiške čepice. Minljivost tradicije vaških kraljic je neizogibna, gledalka pa lahko samo nemočno opazuje, kako se ta izgublja.

Razstava Prevzetnost in pristranost narodne noše predstavlja slikovit zgodovinski pregled spreminjajočega se odnosa do narodne noše in evolucijo upodabljanja noš kot takih. Vse od popolnoma etnografsko-dokumentarnega pristopa do minimalističnih fotografij. Hkrati pa preko taistega časovnega traku gledalka opazuje spreminjajoč se odnos do ženske, ki to nošo nosi. Kako je noša definirala identiteto ženske včasih in kaj pomeni nošo obleči danes ter seveda hkrati, ali sploh še kdo poleg članov narodnozabavnih ansamblov in plesalcev folklore to nošo še obleče. Gledalka se zave svojih lastnih korenin, ki ji neumorno polzijo skozi prste kakor delikatno izdelana idrijska čipka.

 

A v nedeljo odprla bom skrinjo, oblekla bom še nošo jaz, Neža Vengust.

 

Naslovna slika: Ante Trstenjak, Lužičanka 2, 1961; Eric Schuett, Iz cikla Vaške kraljice, Maria Mirtschink, katoliška Lužičanka, Brohna, 2010; Trine Søndergaard, Hovedtøj 6, 2019 [spletna stran UGM].

facebook twitter rss

 

Podprite kakovostne radijske vsebine tudi v koronski dobi, kliknite na

 

Prikaži Komentarje

Komentiraj

Plain text

  • No HTML tags allowed.
  • [[nid:123]] - Insert a node content
  • Samodejen prelom odstavkov in vrstic.
  • Spletni in e-mail naslovi bodo samodejno pretvorjeni v povezavo.

Z objavo komentarja potrjujete, da se strinjate s pravili komentiranja.

randomness