V tokratni oddaji Fine umetnosti bomo poskušali premisliti nekatere vidike razstave Next of Skin, ki se je otvorila v ponedeljek, 10. aprila, v atriju Mestne hiše Ljubljana. Tjaša Pogačar, ki je razstavo kurirala, v obrazstavnem besedilu zapiše: »Razmere so izhodišče: če pozicija izvzetosti ni možna, koncepti in oblike lahko vznikajo le sredi tokov kapitala in tehnologije. Gesto razkrivanja in cinično distanco pa zamenja izrabljanje terenu lastnih paradoksov.«

Politična dimenzija umetnosti v preteklem stoletju je še zlasti skozi konceptualistično izkušnjo avantgardnih in neoavantgardnih praks v veliki večini svojih manifestacij prevzemala oblike, ki so se že na formalni ravni zoperstavljale korporativni estetiki in so torej že prek tega pretendirale na kritiškost svojega nagovora. Na razstavi Next of Skin pa smo priča diametralno nasprotni gesti brezkompromisne afirmacije jezika dizajna in korporativne estetike, ki s potenciranjem in pospeševanjem lastnih potujitvenih mehanizmov na površino spravi svoje imanentne paradokse.

Da bi pristopili k branju razstave, moramo začrtati dve konceptualni ravnini in predvsem vmesni prostor, ki vznikne med njima. Vprašanje, kako brati razstavo, bo torej bistveno vprašanje odnosa med kožo in površino ter nečesa, čemur bomo nekoliko provizorično, deloma pa tudi zaradi jezikovne ustreznosti rekli vmesnik. Pri tem pa imejmo v mislih, da gre za vmesnik, ki ravno toliko odmika kot zbližuje in ki subjekt interpelira v uporabnika, ki je bolj upravljan, kot pa sam upravlja. Od bele PVC-folije, ki je razprostrta po tleh razstavnega prostora, do lateks kože Žive Božičnik Rebec, Neonovih & Kladnikovih CGI-teles in hiperdizajniranega objekta Andreja Škufce se nam razpira problem umetne površine, ki se odmika od kože, in kože, ki se odlepi od telesa.

Sk234 Andreja Škufce, 3D-print iz PLA-umetne mase, človeka ne predpostavlja, temveč ga popolnoma zaobide. Dotik površine ni možen, ker ni nikogar, ki bi se dotikal. Objekt je ustvarjen po pravilih dizajna, potenciranih, pospešenih in pripeljanih do lastnega paradoksa. Sk234 je ne-objekt, ker ni nikogar, ki bi ga kot objekt afirmiral, saj ni objekt za ljudi, temveč posledica hladnega kalkulusa postcivilizacijskega A.I.-uma. Modernistična paradigma, po kateri forma sledi funkciji, je pri Andreju sprevrnjena v svoj distopični negativ, v katerem je funkcija pogojena s formo. Daleč od razsvetljenskega duha, ki so ga še lahko vzgibala modernistična preigravanja haptičnosti in taktilnost površine, se nam pripeti izguba vsakršnega vmesnika, prek katerega bi lahko stopali v stik z objektom. In če bo koža še kdaj stopila v stik s površino, se bo to zgodilo brez nas.

Kakor zapiše Benjamin Bratton, ki ga v obrazstavnem tekstu navaja Marko Bauer, »[e]pidermični senzorji in nanobioelektronika tako popolnoma kombinirajo in prepletajo naravno in mašinsko občutje, da ne moremo reči, katero je katero, ter kažejo v smer medijev na osnovi kože in občutij, ki se jih zdizajnira: v smer molekularne gastrotaktilnosti«. Če koža torej še vedno obstaja, obstaja le kot odlepljena od telesa, bolj protetična kot somatska. Je manipulabilni vmesni prostor oziroma popolni vmesnik ali interface, na katerem se stvari odvijajo tako rekoč mimo nas. Koža iz lateksa Žive Božičnik Rebec visi čez kromirano stojalo za brisače, vendar ne kot posnetek kože, temveč kot njen čisti učinek. Če si kožo predstavljamo kot nekaj zdizajniranega, gremo v proizvodnji njenega učinka lahko vedno še nekoliko dlje. Koža je lahko še bolj kožasta, vendar se mora, zato da bi to postala, osvoboditi telesa in postati objekt, postati mora svoje telo. Zato da bi koža torej lahko napredovala, se upgradala, levelupala, mora najprej zapustiti telo.

Neonova & Kladnikova CGI-telesa se s kožo lotijo še poslednjih preostankov globine. Ta sedaj ni več transcendentalna globina starih, temveč povsem umetna globina, ki je kvečjemu sediment brez sentimenta, zoprn ostanek nečesa, čemur ne najdemo več mesta. In ravno koža, koža, ki je bolj HD od življenja, alien koža, je tista, ki narekuje kvaziglobinske razporeditve mišičevja. Forma se odlepi, dizajn postane telo, vendar telo brez globine, telo kože, ki pa hkrati tudi nima zadnje strani. Ko render v programu pogledamo od znotraj ali od zadaj, postane neviden. Če koža rendriranih hipernabildanih teles usmerja kvaziglobinske razporeditve mišic, potem smo soočeni še vsaj z dvema relacijama površin in/ali kož. 3D-render in koža, ki jo ta prikazuje, se prek algoritmov prevaja v površino projekcije, medtem ko se dizajnirana koža kot visokoločljivostni print blešči na ceradi.

Na pričujoči razstavi je moč opaziti nekakšen podtalni tok new age fitnes estetike, če že ne kar fitnes etike. Ni naključje, da Neonovi & Kladnikovi renderji teles delujejo prav toliko spiritualno kot telesno nabildani. Ko zdrav duh v zdravem telesu ni več potreboval globine ali višine, se je lotil dizajniranja kože. V tem kontekstu Živino delo Spirit level prav lahko učinkuje kot orodje, ki privede obljubo po duhovnem treningu in newagevskem zenu do absurda z lastno samozadostnostjo. Objekt ne predpostavlja uporabnika, saj ta predstavlja zgolj še motnjo v že predhodno vzpostavljenem ravnovesju. Morda je prav to nelagodje, ki ga čutimo ob pričujoči razstavi. Kakor odtisi prašnih čevljev na beli PVC-foliji je naš dotik po logičnem potenciranju dizajna do svojega imanentnega paradoksa lahko razumljen le še kot motnja. Pri tem alienacija ni več stvar strukture in njenih potujitvenih mehanizmov, temveč učinek površine in vmesnika, prek katerega je subjekt, ki je sedaj uporabnik, upravljan.

Ko si za konec zastavimo še nekoliko naivno, a kljub temu možno vprašanje o ciničnosti pričujoče razstave, se je treba vprašati, kakor v besedilu ob razstavi nakaže že Tjaša Pogačar, ali nismo nemara priča trenutku, ko je ravno vztrajanje pri imanentni moči nagovora umetnosti in njenega domnevnega potenciala kot de facto orodja za razkrivanje resnice vpričo njene čedalje bolj pereče impotentnosti bolj cinično kakor mobilizacija jezika površine, ki smo ji priča v delih Žive Božičnik Rebec, Andreja Škufce in dua Neon & Kladnik?