Priznamo, prostora za občasne razstave v Narodni galeriji ne obiščemo tako pogosto. Vendar to ne pomeni, da vanj nikoli ne zavijemo, ne spremljamo, kaj se tam godi, ali da nimajo dobrega programa. Tako smo se pred kratkim namenili v pritlične, nekoliko temačne in skrite prostore, kjer se je pred nami razgrnila razstava Rembrandt: Grafike največjega starega mojstra iz Muzeja Rembrandtova hiša, Amsterdam. 

Grafika je danes zaradi razvoja sitotiska ena cenovno najdostopnejših in najbolj razpasenih tehnik. Vendar grafike v tehniki jedkanice, ki so večinoma predstavljene tudi na razstavi, še danes veljajo za eno izmed najzahtevnejših likovnih tehnik. Na bakreno ploščo, največkrat zaščiteno z asfaltnim premazom, umetnik vriše podobo. Potem ko ploščo za nekaj časa pusti v kislini, jo očisti in nato odtisne na papir. Poleg jedkanic so na razstavi predstavljene tudi grafike v tehniki suhe igle. Za obe je značilno, da mora biti umetnik izjemno natančen, matrice pa ne dopuščajo veliko število odtisov, saj se z vsakim tiskom nekoliko uničijo. To grafiko naredi za izjemno zamuden proces, vsak umetnik pa tehniko nekoliko prilagodi svojemu ustvarjanju, zato jo vedno obkroža določena mera misterioznosti.

Rembrandta večina pozna kot slikarja, mojstra barv in senc, čeprav velja tudi za mojstra grafike, sveta črno-belih podob. Vendar je njegova umetnost po baročni Evropi potovala predvsem v obliki grafik – tako njegovih kot tistih, ki so v grafično podobo spremenile njegove slike. Nasploh so se novi trendi v umetnosti večino zgodovine umetnosti širili z grafičnimi podobami. Veljale so za sredstvo neposredne komunikacije med oddaljenimi kraji, danes pa bi jih večina najraje postavila za postransko prakso, ki se ne more kosati s starimi oljnimi slikami, čeprav ni tako. 

Na razstavi je predstavljen širok nabor Rembrandtovih grafik na različnih stopnjah njihovega nastajanja in tudi dve bakreni matrici, ki publiki približata tehniko jedkanice. Urejene so v deset tematskih sklopov, med njimi pa sta tudi sklopa, ki predstavljata grafike, po katerih se je Rembrandt zgledoval, ter grafike kasnejših avtorjev, ki so posnemali starega mojstra. Razstava je deloma prilagojena tudi za slovensko publiko – ena izmed dveh manjših sob je namenjena predstavitvi del iz zbirke Narodne galerije, ki so lahko razumljena kot dela, ki so se zgledovala po Rembrandtu.

Deset tematskih sklopov pa ni postavljenih v časovnem zaporedju, za razumevanje enega sklopa ne potrebujemo ogleda prejšnjega, kar omogoča tudi postavitev razstave. Velika osrednja soba ni razdeljena v več manjših enot, vsak sklop je predstavljen na eni izmed sten ali na pomožnih strukturah, sestavljenih iz diagonal kvadrata, ki so urejeno razporejene po prostoru. Takšna zasnova razstave omogoča nemoten tok ogleda in skoke med različnimi temami. V načinu upodobitve med portreti in krajinami ali med prikazom grških mitov ter biblijskih motivov ni tehničnih razlik. Vse grafike prikažejo lekcijo v mojstrstvu ustvarjanja grafike – precizne linije, jasni prehodi od svetlejšega do temnejšega, hkrati pa jasen prikaz, da gre za tehniko, ki zahteva praskanje matrice. 

Odtisi različnih grafik so predstavljeni v različnih fazah nastanka, s tem pa je izpostavljena procesnost grafičnega ustvarjanja. Vsaka faza se osredotoča na del končnega odtisa, za kar je Rembrandt verjetno potreboval več različnih matric. Nekatere grafike so bolj dodelane, nekatere manj, lahko pa sledimo ustvarjalnemu toku misli in delu, vloženem v končno podobo. Na nekaterih so sivine že bolj prisotne, na drugih vidimo zgolj obrise končnega izdelka. Vsekakor je tudi pri grafiki pomemben končni izdelek, vendar je morda ravno za ta zahteven in tehnično dolgotrajen proces izdelave toliko pomembneje razumeti, kako sploh nastane. Prav to je lekcija, ki jo obiskovalec razstave v Narodni galeriji lahko pridobi ob sprehodu med manjšimi in nekoliko večjimi formati.

Poleg poglobljenega vpogleda v nastajanje grafik pa razstava Rembrandta izjemno dobro kontekstualizira. Skoraj vsako grafiko pospremi podnapisno besedilo, ki razloži tako tehnične vidike grafike kot tudi izbor motivike v širšem kontekstu nizozemskega slikarstva sedemnajstega stoletja. Še več, celotna manjša soba na levi strani vhoda podrobno predstavi Rembrandtovo življenje v kontekstu političnega in umetniškega dogajanja na Holandskem. V kontekst pa postavi tudi nastanek razstave in konservatorske procese, ki jih tovrstna razstava zahteva. 

Vendar ne moremo enako reči za razširitev z deli iz naše, domače institucije, ki je v levi manjši sobi razstavnega prostora. Izbrani primeri slik Ivane Kobilce, Ferda Vesela, Martina Johanna Schmidta in Zorana Mušiča delujejo nepremišljeno, skoraj prisiljeno umeščeni v celoto razstave. Münchenska akademija devetnajstega stoletja, ki sta jo obiskovala tako Kobilca kot Vesel, je umetnikom res predajala nekatere pristope, ki jih lahko najdemo tudi pri Rembrandtu, vendar se poraja vprašanje, ali lahko tako hitro potegnemo vzporednico z zgolj enim avtorjem. Izbrani deli bi zlahka primerjali z Vermeerjem, drugimi avtorji Delftske šole in tudi z drugimi nizozemskimi slikarji. Prav tako je primerjava Schmidtovih baročnih slik z Rembrandtom nekoliko prehitra – že res, da sta oba avtorja delovala med barokom, vendar so predstavljena Schmidtova dela vse prej kot rembrandtovska. 

Prehitro in nepremišljeno vzpostavljene povezave lahko bistveno vplivajo na širše razumevanje tako slovenske kot tuje umetnosti. Zoran Mušič je seveda poznal njegove avtoportrete, vendar dejstvo, da jih je začel slikati v jeseni svojega življenja, še ne pomeni nujno, da so njegovi avtoportreti prav zares rembrandtovski. Kanonizacija slovenskih avtorjev s pomočjo drugih mednarodno odmevnih imen je privlačna, vendar lahko ob prehitro vzpostavljenih primerjavah slovenski umetnosti ustvari medvedjo uslugo. Zabriše sledi za vzori, ki so bili morda izraziteje prisotni ali ki so vidnejši. Nekatere primerjave avtorjev, ki se z grafiko niti niso ukvarjali, kot je denimo Ivana Kobilca, ob tako tehnično ozko zastavljenih razstavah niso niti primerne niti nujne.

Kljub temu pa razstava ne razočara. Če trenutno začasno razstavo v Narodni galeriji postavimo ob bok drugim razstavam starejše slovenske umetnosti, ki so se zvrstile pred njo, bolje razumemo, zakaj je ta tako drugačna od drugih. Predvsem ničesar ne skriva. Transparentno izpostavi tako ustvarjalni proces kot proces nastanka razstave. Vse, kar nam lahko pove, preda na sami razstavi, vsebine ne zakriva med kataložnimi platnicami, kot se to pri nas sicer pogosto zgodi. V svoji jasnosti je razgalila pomanjkljivosti prenekatere domače muzejske razstave. Spomnimo na razstavo Momental-Mente v Moderni galeriji, ki je povsem arbitrarno prikazala nekatere sodobne slikarje in slikarke. Tudi razstava Mateja Sternena, ki je bila v Narodni galeriji razstavljena pred Rembrandtom, je obiskovalcu pomanjkljivo podajala kontekst in se zanašala predvsem na obrazstavni katalog ter vodstvo. Nevešč obiskovalec se je na njej precej težje znašel kot se na trenutni. Zgolj sprašujemo pa se lahko, ali bo nizozemski pristop prinesel svež veter tudi v nadaljnjem razstavljanju v naših institucijah.

Foto: Rembrandt, Trije križi (1653) (Narodna galerija)