Ko po mizi razgrnemo časopis Keine chance, po sobi zaveje značilen vonj. Časopis, popisan z močnimi črno-belimi kontrasti in težkimi, težkimi besedami. Pred nami je vizualni dokument tistih, ki so ostali na zunanjih robovih Evropske unije, obljubljene dežele, ki ni zmožna sprejemati. Podobe fotografa Jošta Franka, ki dogajanje na balkanski begunski poti beleži od leta 2019, se na šestindvajsetih straneh izmenjujejo z osebnimi pričevanji iskalcev azila in razmišljanji drugih sodelujočih piscev, ki v svoji praksi obravnavajo begunsko krizo. Časopis je pred kratkim izšel v samozaložbi, z manjšo podporo ZRC SAZU.

Zaradi časopisu podobnega nosilca ter Frankovega specifičnega fotografskega sloga gre pri Keine chance za unikaten preplet dokumentarnosti s poetično avtorsko perspektivo. V kontrast nekaj precej eksplicitnim opisom nasilja v besedilih fotografije teh neposredno ne ilustrirajo, niti ne prikazujejo samih poskusov akcij prečkanja meja. Podobe pripovedujejo o atmosferi v trenutkih premora.

O tem, do kakšne mere je portretiranje marginaliziranih za namene umetniškega izraza problematično, je bilo že precej povedanega. Dobro znana nam je pozicija zahodnega posameznika, ki z neizbežno pomanjkljivim pogledom beleži sebi neznano. Ta problem razčlenjuje tudi avtor Miha Colner v enem od besedil ob Frankovem delu, ki je bilo lani razstavljeno v Cankarjevem domu. Fotograf je v privzeto privilegiranem položaju, saj se lahko svobodno odloči za izstop iz situacije, medtem ko subjekt njegovega dela te možnosti po večini nima. Nedavno smo v prispevku Ukrajina 2022, Fotografija je simbolična o njegovem pogledu na etiko tovrstnega ustvarjanja povprašali tudi Franka. Ta »osebno verjame, da bi moral biti dokumentarist v tovrstnih situacijah še vedno najprej človek, šele nato pa postati fotograf, snemalec ali novinar«.

Takšnim fotografskim dilemam smo bili pogosto priča pri primerih reportažnih praks iz devetdesetih let, ki so nadalje delovale tudi v umetniških sferah. V podobah Boruta Krajnca, Jožeta Suhadolnika in Mance Juvan, na primer. Ob njihovem delu se je pogosto zdelo, da proces dokumentiranja zares temelji na fascinaciji nad podobo, ki bo zbudila čustva. Huda fotka postane fetišiziran cilj. Tovrstna angažirana fotografija svojo končno obliko dobiva v formatih in prostorih sodobne umetnosti, kjer ne bi mogla biti dlje od svojega izhodišča. Posledično se ob prezentaciji pojavi neizbežna socialna diskrepanca v maniri ljudje v galerijah gledajo lepe fotografije tistih s slabšimi pogoji.

Zaradi teh skupnih imenovalcev reportažne fotografije se je nemogoče izogniti vprašanju, kako odpira Keine chance prostor za globlji razmislek – in na kakšen način to ni naivno fascinirano delo.

Na vprašanje delno odgovarja že sama oblika fotografskega objekta. Keine chance ni knjiga. Je časopis, ki je sam po sebi izrazito reportažen medij. Razlog za tovrstno izbiro Franko pojasni kot hommage prvotni ideji časopisa kot verodostojnega nosilca informacij in spodbudnika širšega družbenega diskurza. Zaznamujeta ga možnost velike naklade na cenejšem papirju, a tudi visoka potrošnost. Posledično se bo verjetno mnogim izvodom Keine chance godilo podobno kot našemu, končal bo obravnavan, a malo pomečkan, z nekaj velikanskimi uhlji na vogalih. Ko Manca Juvan razstavlja utrinke iz Afganistana v ljubljanski Moderni Galeriji in avtorski fotoknjigi, ta stane dobrih trikrat več od tega časopisa. Očitno je za Keine chance izrazito pomembna dimenzija dostopnosti. Da bi se okrog dela, ki temelji na družbenem, vzpostavila čim širša razprava. V tem smislu gre za motivacijo, ki v realnosti ni tako učinkovita, kot avtorji implicirajo, in zato deluje kot precej stilska odločitev. Kljub temu je Keine chance tudi umetniški objekt: tisk je v primerjavi z običajnimi časopisi izjemno lep, časopisna forma pa dejansko poveča dimenzije fotografij, kar je vedno dobrodošlo.

Ob prvem listanju opazimo, da se fotografije povečini gibljejo med dvema vizualnima slogoma. Bolj dokumentarne med njimi so singularne, črno-bele podobe dogajanja, ki jih zaznamuje močan kontrast. Te gledalcu posredujejo moč besede gejm, ki je poimenovanje za poskus preboja na begunski poti, polni bodečih žic, zidov in redkeje minskih polj. Igra. Le kako si tako težavno pot zastaviti drugače kot s tako optimističnim poimenovanjem?



Druga vizualna smer so sekvence manj jasnih podob, ki s številčnim nizanjem zaporednih sličic gradijo pripoved precej filmsko. Te sekvence so odmik od statičnosti fotografije in v tej časovnosti, nabiti z bridkostjo, so posejani vsakdanji trenutki. Gradnja šotora, na odprtem ognju brbotajoča juha in na zraku sušeče se perilo. Podobe v sekvencah so v gibanju, konstantnem gibanju. Gejm je pot, a hell of a long journey. Bo tokratni vstop v obljubljeno deželo uspel? Keine chance. Poskusi še enkrat. Vzdušje gejma lebdi v zraku še dolgo po tem, ko obrnemo zadnji veliki list. 

Pripoved se odvije skozi kopico majhnih, na videz nepovezanih fragmentov. V tej maniri se nizajo podobe začasnih bivalnih prostorov v gozdovih Balkana, ki jih popotniki imenujejo džungla. Zasilna bivališča, tvorbe folij, rjuh, polivinilov, selotejpa. Večinoma so upodobljeni prostori, ki jih je človeško telo že zapustilo. O njegovi prisotnosti priča le še šibek dim, ki uhaja s skoraj suhega ognjišča. Odsotnost bivajočih na fotografijah zarisuje prazne vrzeli, ki so v življenjih prebežnikov stalno prisotne. Vrzeli kot nerazumevanje s strani politik držav, v katere si želijo. Vrzeli med njimi in nami, nemimi opazovalci, pa vrzeli, ki so nastale v njih samih. Prostore gledamo skozi oči tistega, ki jih je za njimi naselil. Avtor je tam občutno prisoten. Del časopisa so namreč daljše osebne izpovedi s poti, tudi v obliki poezije. V fotografije se tu in tam z ročno pisavo izpišejo kracave besede, vsakdanje fraze, skrpanke jezikov. Franko nam jih kot pozdrave pošilja iz okolja, v katerem je on kontinuirano prisoten člen – skoraj bi lahko rekli, da je v podobah slišati njegov pogovor s portretiranimi.

Ko se naš pogled sreča s tistimi, ki zrejo nazaj iz offsetno potiskanih hrapavih listov, se je nemogoče izogniti zavedanju o tem, kako zelo pomanjkljiv sistem nas ločuje. Neuslišanost prosilcev za azil, ki je svoje vrhunce doživljala vrsto preteklih let, je v splošnem diskurzu potihnila. Zdi se, da smo jo pospravili v poročevalske arhive, umaknili pred drugimi napori sodobnosti, drugimi apokaliptičnimi napovedmi. Keine chance je cajteng s privihanimi vogali, opomnik na tiste z meja naših polomljenih domovin. 

Pisala je Valerija.