Da rastline niso le priročna kulisa globokomiselnih Instagram profilov, se je bilo mogoče spomniti minuli četrtek, 10. septembra, v Galeriji Kapelica, kjer je Špela Petrič izvedla performans Skotopoeza iz serije Soočanja z rastlinskim Drugim. Dvanajsturnemu performansu je 11. septembra sledila še nekoliko krajša ponovitev, predstavitev umetnice ter pogovor z etično komisijo, ki je del mednarodnega projekta Zaupajte mi, jaz sem umetnik. Slednji je posvečen premisleku etičnih okvirjev za umetnike, ki ga je v sodelovanju z Bobbie Farsides zasnovala Anna Dumitriu.

Umetnica se s serijo poskuša soočiti z rastlinskim Drugim, z rastlinami ali rastlinjem, ki ostajajo v očeh človeka oropane subjektivitete in lastnega bistva. Se pravi z bitji, ki se le s težavo oklepajo lastnega statusa in so kot taka precej redko predmet etične presoje. Slednje ima svoj izraz že v sodobnih etičnih smernicah v znanosti, kjer se pojavlja navidez povsem neproblematična pobuda, da bi eksperimente z 'višjimi' živalmi nadomestili z eksperimenti z 'nižjimi':



* Izjava

[vir: HORIZON 2020 - The EU Framework Programme for Research and Innovation]

Vendar tovrstno soočanje ne prihaja iz empatičnega sentimenta do 'padlega' rastlinskega Drugega. Kot je performans zastavljen in kot o njem pravi sama umetnica, je njegov smoter drugje. Ustvariti želi pogoje za srečanje, ki bo temeljilo na egalitarnih tleh fizikalnih in kemičnih procesov onstran preprostih antropomofrnih prevodov:

* Izjava

V ta namen se umetnica poslužuje biosemiotike, interdisciplinarne vede, kjer je semiotika, teorija znakov, aplicirana na biološke procese:

* Izjava

Performans kot poskus srečanja tako sestoji iz treh elementov: iz pravokotne zaplate vodne kreše, stojala, na katerem stoji umetnica, ter iz njene sence, ki nepremično pada na omenjene rastlinice. Umetnica in vodna kreša sta v tej postavitvi povsem ločeni. Povezuje ju le umetničina senca, ki služi kot sprožilec procesa etioacije – procesa, katerega učinek so porumeneli lističi in podaljšana stebelca, iščeča svetlobo.

Omenjeni proces naj bi po umetničinih predvidenjih zavzemal mesto interkognicije, saj se skozenj dopolni iskani semiotični trikotnik. V njem je umetnica objekt, senca znak, rastlina pa njegov interpret. Toda tako zastavljeno razmerje se v izvedenem performansu nikoli v celoti ne realizira, kajti v shemi umanjka ključni element: pogled človeka, ki gleda performans.

Kaj s tem mislim? Kolikor želi performans izzvati soočenje človeka s svojim rastlinskim Drugim in to na ravni biološkega procesa etioacije, postane njegova likovna plat, sama oblika ali 'dizajn' performansa, moteča. Pravokotna zaplata namreč geometrizira vodno krešo, jo približa izčiščenosti francoskih formalnih vrtičkov, s čimer daje vtis platna, na katerem se s porumenelimi lističi naposled izrisuje estetska oblika umetnice.

Ta oblika je samim rastlinam neberljiva, gledalcu pa odpira povsem novo simbolno polje, ki poraja branja onstran intendiranega dometa izhodiščnega koncepta. Le prisluhnimo enemu iz možnih branj, ki se je ponudilo v spremljajočem pogovoru z etično komisijo:

* Izjava

Forma ali 'dizajn' tako uzurpira koncept, poseže vanj; performans in pripadajoča mu znanstvena raziskava pa sta prepuščena človeškemu imaginariju, ki poetizira in antropomorfizira izzvano soočenje z rastlinskim Drugim. Da bi preplet umetnosti in znanosti lahko v polni meri zaživel, bi se torej moral aktivneje soočiti ne le z rastlinskim Drugim, temveč tudi z vzorci in predsodki preteklosti, ki se trdovratno držijo umetnostnega konteksta.