Ko vstopimo v galerijo Alkatraz, zagledamo stol na kolescih, ki je videti, kot bi bil iztrgan iz običajnega metelkovskega imaginarija - narejen je iz zavarjenega železja in primerno trashevsko oblazinjen. Ko se nanj usedemo, moramo svojo desno nogo vstaviti v neke vrste protezo. Nogo potem lahko iztezamo in upogibamo, ob tem se pa počasi premikamo, toda zgolj v eno smer - naprej!



Kljub temu naša pot po galerijskih tleh ni nujno enosmerna. Z vsakim premikom tega mutiranega invalidskega vozička začutimo namreč lastno telo, predvsem pa njegove omejene zmožnosti. Ko se zedinimo s stolom Tomaža Furlana, zaznamo in začutimo sebe kot človeški stroj, kot meseno mašino z vnaprej določeno potjo. To nam vsekakor da misliti, nam odpre neko specifično zaznavo onkraj vizualnega. Na nas je bila ena sama odločitev: ali se bomo na to pot odpravili. In smo se seveda morali, saj druge možnosti, kot da postanemo kiborg v današnjem tehno-potrošniškem diskurzu, pravzaprav ni. Instalacija je zgolj poudarila to navidezno brezizhodnost našega družbenega položaja.



Odločitve o zavrnitvi tega nenavadnega enosmernega prevoza si, zdi se, ne moremo privoščiti, kljub temu da bomo na koncu kratke poti trčili v galerijsko steno. Ne moremo zavrniti vnaprej nam določene vloge kiborga - človeške živali v primežu tehnologije - pa naj bo tehnologija še tako preprosta. Poudarjena absurdnost, tako objekta kot našega neizogibnega početja, je tisto, kar nam umetnik ponuja. Njegov izdelek je kvečjemu parodija zapovedane intermedialnosti, pri kateri pomembno vlogo igrajo računalniški vmesniki. V njihovi odsotnosti je objekt še bolj ironičen, a tudi srhljiv, ko se iz interpasivnega hitro prelevi v interaktivnega, ko s svojo nizko tehnološko izvedbo uspešno naslavlja pasti visoke tehnologije.



Bistvo Furlanovega dela je sama situacija, ki se ustvari in razvije, ko se občan usede na stol in se začne na njem premikati. Ko se v tej situaciji končno zaleti v zid galerije, se mu bo morala poroditi misel o življenju onkraj zidu. Kaj se zgodi, če umetniško delo in njegov uporabnik skupaj prebijeta ta zid? Evo, odkrito: postane jasno, da umetnine ne potrebujemo več! Nekaj pankovskega je namreč v Furlanovem stolu. Poleg same robustne strukture ga odraža ironična plat omenjene situacije; to, da je osebek na stolu nekako zasužnjen, utesnjen, ukročen in omejen. Poudarjena je njegova grozovita frustracija, njegova relativna nemoč. Premika se že, vendar sploh ne določa, kam bo prispel. Mar se je res moral spustiti v to srhljivo početje, se iti to absurdno gibanje v smeri no future? Tu se nam poraja asociacija na družbeno pogojeno nenehno osebno napredovanje, napredek per se, ob hkratni naraščajoči prekernosti. Vprašanje, ki se nam tu zastavlja, je: kako zavrniti ponujeno omejeno svobodo in obenem preživeti? To je pa tudi osrednje vprašanje vseh nas - sužnjev kapitalizma.



Stol z nožno protezo, podobno kot drugi objekti iz umetnikove serije Wear XIII, je tako simbol neke splošno vsiljene nam aparature, nekega tehnološkega orodja sodobne izkoriščevalske družbene produkcije, ki človeka obsoja na vlogo kolesca v pretkanem mehanizmu finančnega kapitalizma. Zavrnitev te vloge od nas zahteva naporno soočenje z našo navidezno nepomembnostjo, ki pa lahko postane naš adut, vendar le v solidarnosti. Zavrnitev proteze pomeni lahko vrnitev k sebi, a tudi vrnitev k družbi, k skupnemu. Zavrnitev proteze hkrati ne pomeni zavrnitve same sodobne tehnologije, pač pa odpiranje možnosti za drugačne rabe, takšne, ki bodo služile resnični socializaciji v skupnem. Se pravi uresničitvi prostora političnega. Politično, namreč, ne more biti enosmerna konstanta z začetkom in koncem, temveč je vedno krivulja, ki izhaja iz družbenih interakcij. Odvreči utesnjujočo protezo potemtakem pomeni lahko osvoboditev izpod spon lastnih afektov, ki tako ali drugače zavirajo našo družbeno bit. 



“Projekt Wear je poskus borbe proti banalnosti z neumnostjo.” Ob teh umetnikovih besedah bomo, za konec, nekoliko spreobrnili dosedanje izvajanje. Udeležba v situaciji omejenega premikanja na neumni napravi je v svoji brezciljnosti tudi zabavna, subverzivna pa je, kolikor zavrača vsakršno raba-vrednost. Ta rancierovska pozitivna shizofrenost, ki jo čutimo v Furlanovem ustvarjalnem pristopu, omogoča, da njegovo delo hodi po tanki črti med družbeno realnostjo in njenim naličjem.